Category Archives: PRAVNIČICA

Nekoč, nekje

Sobotna ljubljanska jutra so bila pretežavna za kar koli drugega, zato sem še dopoldne pogosto odpešačila na železniško postajo.

Med potjo se nisem mogla izogniti razmišljanju o preteklem garaškem tednu, analiza, sinteza, projekcija, okej. Bo. Dobra stran garanja za plačevanje najemnine mladi pianistki, ki v Ameriki pazi otroke, da si lahko s fulbrajtom privošči študij, je vsesplošna življenjska amnezija. Čez teden moram drugim poklicno pripovedovati veliko tega in mi ni treba razmišljati še o sebi. Kaj šele o tem, da predavateljstvo tudi ni ta pravi poklic zame. Kaj pa naj bi? Najemnina, diplomiranka, lajf. Pika.

Na srečo mojih cajtngov drugi obiskovalci ljubljanske železniške postaje niso preveč cenili. Izbiro med Süddeutsche, Frankfurter Allgemeine in Zeit sem opravila kar na licu mesta; odvisno od privlačnosti člankov na prvi strani.

Oh, ti časi! Ko sem še verjela, da obstaja Nekje, kjer so se judje sposobni izraziti o čisto vsem, analitično, strastno, osebno, neosebno, v dolgih besedah in z vso potrebno kompleksnostjo. Mene so bili v nasprotju z vsem tem krasnim novim svetom naštrikali povsem preprosto, zato med drugim tudi takšnih fines kot “levi in desni cajtngi” takrat nisem obvladala, sploh. Glavno, da vsebujejo dolge besede in še daljše članke.

A ti to bereš?
Je zanimalo francoskega soseda v moji novi nemški vasi, ki je z okom petelinjim zagledal Spiegel v moji roki. Seveda, se mi hoče biti navdušena, veliko zanimivih člankov vsebuje, na žalost imam zaradi preveč dela časa samo za en sam cajtng, ma paše, pa četudi pred spanjem.

Včasih.
Mu oklevajoče odvrnem.
Ne morem si privoščiti iskrenega odgovora, na podeželju je po vseh izkušnjah sodeč bolje biti previden tudi glede branja in ljudi ohranjati neobveščeno prijazne.

Advertisements

Pointen zum Abwinken

“Guck mal, hier schreibt ein Forist über den Andreas, duweißtschon, Andreas Kümmert, der nicht am ESC teilnehmen will: “Wenigstens hat er Rückrad!”

😆 … 😆

“Ob das eine Art Rollator für feige Sänger ist?”

😆 …

“… und alle, die’s werden wollen!”

So früh am Morgen und schon so gut gelaunt. Passiert recht häufig; Das unverschämte Sprücheklopfen nach der Art “Mir-ist-Nix-heilig” haben wir in all diesen Jahren ganz gut vorangetrieben.

Und wir sind passionierte Titanicleser.

Mein lieber mitgackernder Mann kann die Lebensversüßungssprüche sogar im Büro erzählen.

Ich gebe mir meistens Mühe, das nicht zu tun. Nicht, weil ich allein im Büro bin.

Als Ausländerin muss ich zwar laufend Beweise erbringen, integriert zu sein, darf jedoch häufig genug nicht zeigen, dass ich zufällig mal bisschen mehr Integration drauf habe. Manchmal ist es viel nützlicher, dem eigens beauftragten Fachmann nicht mitzuteilen, welche Rechtschreibfehler er begangen hat, und auch nicht davon auszugehen, Muttersprachler seien bereit, mitzulachen oder zu diskutieren.

Dazu müsste man mich ja als eine der Ihresgleichen akzeptieren und das ist nicht dasselbe wie voll integriert, das weiß schließlich jeder.

Sei’s drum: Hauptsache nicht noch einmal ESC gewinnen.


Karlsruhe Europaplatz

Na poti me sreča kamelji prst, oblečen v pepermintno zeleno. Vseeno sem olajšana: kakor koli že zgleda, prisotnost mladine je pomirjujoča. Življenje – ne: utapljanje v kritični masi starcev ne bo kos pogače, tudi če smo bodoči starci trenutno še moderne osebe srednjih let. Za razliko od plemenite konzervativnosti prehuda okostenelost duha pač dolgočasi in po nepotrebnem utruja. Ni mi do tega.

Zaenkrat pa vsi skupaj, staro in mlado, sedimo na vlaku, z zabasanimi ušesi. Ne vem, zakaj ima moj ajPod tako rad Leonarda, najbrž sem dobila izdelek s posebej melanholičnim slučajnostnim algoritmom, na srečo je Cohen tudi meni pri srcu. Na srečo imam rada tudi Adele, čeprav je moja glasbena škatlica ne zna nehati igrati, takoj po prvi pesmi. Na srečo me velikokrat tudi preseneti.

Wo ist dein Schuh? Du hast ihn verloren … Als ich dir den Weg zeigen musste. Wer hat verloren?

Utrujena. Premalo spanja.

Skrbi me. Študij sem vpisala iz povsem logičnih razlogov, sedaj pa mi gre na živce, da imam premalo časa zanj. Kot vedno bi veliko raje študirala kot delala. Take mam že od nekdaj.press.
Vseeno nisem čisto prepričana, da me privlači samo študij – morebiti svoj čisto poseben čar nad mano izživlja tudi navidezna moč, ki jo oddajajo zakoniki? Brskanje po njih? Vse večje poznavanje pravil? Zakaj ljudje študirajo pravo – zaradi denarja ali subjektivnega prirasta moči? Oboje najbrž.

Ko tako berem kvazi informativna besedila na spletnih straneh odvetniških družb, ki razkrivajo, katere predpise po novem kršimo in pred katerimi posledicami se lahko z njihovo pomočjo hitro rešimo – mar je reklama na osnovi strahu pri tako (pozor: ironija) plemenitem poklicu primerna? Mar ne bi bilo nujno, da vsi skupaj takoj začnemo ravnati, kot da se požvižgamo na juristične vladarje v ozadju? No, ne čisto. Pravzaprav: seveda ne. Ampak vprašam pa se lahko. Vprašanja so koristna stvar. Si upam pojesti breskev?

Ja, veselim se svojega seminarja: tri in pol ure minejo kot v hipu. Mogoče se bom kdaj sprijaznila tudi z dejstvom, da bo moj uspeh na izpitih zaradi pomanjkanja časa vedno pod velikim vprašajem, veliko večjim kot kdaj koli prej. Glavno, da se kaj naučim, vse ostalo je daleč preveč dolgočasno.

Na primer Karlsruhe: živ dolgčas. Postajališče Europaplatz je pri nakupovalnem središču, kamor po novem hodijo najstniki z vseh vetrov, da si v znanem irskem šopu napolnijo ogromne nakupovalne vreče za malo keša. Na drugi strani? Ravno tako trgovine. Tudi na tretji in četrti strani trga isto. Ja no. Kaj pa bi rada?

Želite kartico zvestobe? Blagajničarka se mi avtomatsko simpatično nasmehne, ko kartico odklonim. Kdaj sem bila nazadnje v knjigarni? Hmmm … Če ne bi Civilnega zakonika pozabila doma, me tudi danes ne bi videli, pa ga rabim na seminarju. Za brskanje in odgovarjanje na vprašanja. Zdaj si že upam. Na začetku študija sem se vsakokrat tudi malce prestrašila, ker s svojim naglasom privlačim več pozornosti, kot bi mi bilo pri srcu. Tudi če so moji stavki pravilni. Nič več strahu. Tudi govorci z napačnim naglasom imamo svoje pravice. In vprašanja.

BGB pospravim in si grem pogledat modrce v ha und em. Lepi so, res.

Malce pred deseto polna jurističnega znanja spet stojim na postaji in opazujem mladino. Kul klobuk, krasen pirsing, množica zanimivih rukzakov in čudovitih čevljev. Fajn. Seveda imamo tudi tokrat skoraj vsi zaštopana ušesa. Ob tej uri tudi velja povečana nevarnost ropa: predvsem mobilci so zaželeni. Hm, bi tudi meni tatovi vrnili moj handy, ko bi ugotovili, da gre za neuporabno, desetletje staro nokijo?

Zaspana sem.

3_gernsbach duda


Glaskogen: Lessons In Love.

“I don’t think I can do that.”

It took me whole 60 seconds to find that out and say it. In my head, exclusively, I do have some pride. Now what? Wisely, I excluded the confession act as a possibility and gave it another try instead. And another one. I still couldn’t do it, but I walked on. Nothing else to do: I had claimed a few weeks ago, loudly and comprehensively, that I should be able to do it, so now it was too late to find out I couldn’t. So I walked on. Just like I’d do in real life, nothing new there for me.

Just before we started packing our rucksacks for a 3-day hiking tour, the rain had decided now was the time to act out the attention whore part and stick to it for some time. Of course it would, this is Sweden, for ticks’ sake! I could only hope my brand new Dalsland tan wouldn’t get rinsed off or mouldy till we get home. Home. Where the bed is. And the shower. Walk on.

Gradually, my body stopped hating me for carrying such a huge load for so long in such a rain and we made 8 kilometers that day. At the end of which, we discovered our first palace: they hadn’t bothered with the red carpet but painted the whole house red instead and inside, there were beds. And an oven. That day, I may or may not have believed in heaven on Earth …

Oh, the rain? It was our devoted companion all along. Jep. One of the most beautiful hiking areas there ever was, admired as water color. With the exception of a few moments, that is. Beautiful moments.

We spent the next night in another red house saying “Germans go home” on one of its walls. Sorry to say we didn’t. We couldn’t. Not after 15 kilometers in the rain and half a ton on our backs. But thank you for the oven and all the wood.

– – –

“Where did you spend your holiday, if I may ask?” The repairman was nice and talkative, so I told him the truth: “In Sweden.” The tremor rattling his body could be seen: “Sweden? Isn’t it … cold and rainy up there?” He checked my chocolate tan again – it must have provoked his question in the first place – and decided to stick to his opinion: “And grey?”

“Yes, it is,” I lied (not wanting all the world and her wife to travel there next summer), “but then, at least there are no mosquitos when the weather’s bad. And it is still very beautiful, Sweden is.”

That’s true. While I was afraid I’d be missing Finland way too much, I found Glaskogen area to be quite similar to our beloved Finnish hiking grounds and that was enough. Oh, and: we had enough sun in Dalsland to enjoy a 5-day paddling tour in the first place.

Strange, though … this year no one exclaimed Spain’s gonna win as soon as they heard us talking German. At least I thought that was strange until I finally had a look at a comprehensible Swedish newspaper: it contained the words Spain, Chile and fiasco. I couldn’t believe it.

P1220761 Continue reading


OOTD 3: To Supermarket And Back. Again.

I know, I know: you’ve all been really curious to find out what I wear to our local supermarket these days, while spring is heaping its warmth upon us and the sand from Sahara is shading our view.

Well, apart from organic materials I am also a happy owner of some men’s clothes nowadays. Jep, I have a collection of men’s clothes that is all mine and well-loved, for its quality, colours and style in general.

Like this beloved Grampa cardigan: 

outfit 3

(Once again, OOTD stands for Outfit Of The Day – bet you forgot that 🙂 ).

Have a nice weekend and don’t work too much  – it’s overrated! 😆


Najljubši

Spadam med frike, ki …

… so sposobni sanjati grde zadeve in si v sanjah dopovedati, da le sanjajo, potem pa sanjati še naprej, da bi videli, kako se bo ta sicer grda, vendar tudi zanimiva zgodbica končala. 🙂

Potem pa se mi je prejšnjo noč sanjalo …

… da je moj mož hotel na dopust nekam zelo daleč vstran, kar brez mene, menda z nekim prjatlom, po vrnitvi pa se je mislil odseliti vstran in poskusiti samsko življenje, midva pa bi ostala le frenda.

Neumnica neumna sem si v sanjah dopovedala, da tokrat ne sanjam in da naj se sprijaznim s tem. 😯

Potem pa sem se znašla v težki dilemi: tako kot drugi ljudje tudi moj mož ne v resnici ne v sanjah ni moj predmet (objekt), prilastek (atribut) ali prislovno določilo (načina, vzroka, denarja): moj mož je v prvi vrsti osebek (subjekt). Kako torej osebku z lastno voljo dopovedati, da vi bi ga pa kar egoistično obdržali (objekt), gottverdammt!?

Moram priznati, da problema v sanjah nisem rešila, sem pa bila zelo, ZELO vesela, ko sem se končno zbudila in je moj najljubši osebek ležal ob meni 😳

EDIT (19.11.13 ob 17:43):

Včeraj zvečer sem se nenadoma odločila, da mu povem o svojih sanjah: “In da bo to jasno: nikamor ne greš, ker se ne strinjam s tem. Kar pozabi!”

Ko se je nehal čuditi in smejati, je svojo prijavil še on: “Da bo to jasno: ne dovolim ti takih sanj. Kam pa pridemo. Poskrbi, da jih ne boš imela nikoli več!” 😆


The Exam Results Are In …

… and all I got was

Continue reading


Things Happen, No?

Howdy. … Or something.

After having ticked off the survival of this year’s autumn exhaustion successfully (I needed an additional round of workout, though, it must be the age) I am somewhat lost for words … Oh, I know: I must have used them all up to write my uni homework, describing in too many words why person A needn’t pay the purchase price. Lucky bastard: most of us have to.

Not an easy task, studying at home: while I love being independent, I fear I spend too much time searching for information that should simply be available in bulk … On the other hand, when have you last attended a uni seminar wearing a roller in your hair? Exactly.

I must wonder whether I do this on purpose, just to relive the good olden times, when thinking about Kant made me ignore both friends and traffic signs: after having paid my bills and stuff, I turn around to see if anybody’s waiting for me to finish my electronic papirology (nope, dear hackers, I do not bank online) and see a nice lady so I smile in her direction and she smiles back. I take my papers and my wallet and leave, only to remember I am also carrying a handbag today. So I turn and smile apologetically at the nice lady, who looks a bit shattered. “One of those Saturdays” I admit, grip my bag and walk home to finish my seminar paper on not needing to pay. Damn.

Oh, and all the big plans for tomorrow! Polish the parquet and the wardrobe fronts, finally try sewing with my wonderful new sewing machine, finish the seminar paper and get to read a bit.

Very warm here. Like: almost T-shirt and sandals warm. When the nice DHL girl told me this morning they have switched to the Christmas season regime I couldn’t help but exclaim. “Already!?!?” She told me they do that on 1. November and I realized we have November now. So that’s where all the flowers have gone.

Ahhh, and the November sun! Just imagine being able to say that: November sun! It makes all the garish orange, pink and salmon houses in our little town shine sort of beautifoolishly. Not bad at all, I really have to take care not to go down a notch or two in my taste …

Just one more annual exhaustion to tick off and then it’s Christmas.

fancy


alcessas Gesetz über optische Hilfsmittel / alcessin zakon o optičnih pripomočkih

aGoH 10/2013

§ 1

(1) Zwischen den Brillengläsern und den Fingerabdrücken einer Brillenträgerin existiert nachgewiesenerweise eine natürliche Affinität,  auf Grund derer saubere Brillengläser einen Seltenheitswert haben.

(2) Damit ist zu leben.

§ 2

(1) Wenn eine Brillenträgerin gelegentlich und freiwillig Kontaktlinsen verwendet und sich bei dem Einsetzen der vorgenannten Kontaktlinsen unbeabsichtigt und ohne Kenntnisse der Ursache ein Hämatom an einem oder sogar an beiden Augen selbst zufügt, so hat sie beim Verlassen der Wohnräume stets bemüht ruhig, glücklich und ausgeglichen zu wirken, damit ihr gesetzmäßiger Ehegatte nicht unter Verdacht gerät, ihr den Bluterguss am Auge/an den Augen durch Anwendung der Gewalt zugefügt zu haben.

(2) Das Tragen einer Sonnenbrille wird empfohlen.

– – –

aZop 10/2013

§ 1

(1) Dokazano je, da med stekli očal in prstnimi odtisi uporabnice očal obstaja naravna privlačnost, zaradi katere so čista stekla očal le redko viden pojav.

(2) S tem se je treba sprijazniti.

§ 2

(1) Če uporabnica očal občasno in prostovoljno uporablja kontaktne leče in si pri vstavljanju zgoraj omenjenih kontaktnih leč nehote in brez poznavanja vzroka sama povzroči nastanek hematoma ob očesu ali celo obeh očesih, mora ob zapustitvi bivalnih prostorov vedno delovati izrazito mirno, srečno in harmonično, da njen zakonski mož ne bo osumljen, da ji je podplutbo ob očesu/očesih povzročil z uporabo sile.

(2) Priporoča se nošenje sončnih očal.


Just in.

P1180259

Yes, I am really going to do it.

Wear skirts and dresses more often, that is.