Category Archives: SAMO PRAVIM

Še ena smetnjakarska

 – Tudi jaz imam zate koristno povezavo, po skupinskem Whatsappu sporočim sosedu, ki mi je priporočil spletno trgovino za vrtne rastline, tale aplikacija ti sporoči datum odvoza smeti, da smetnjakov ne postaviš ven dva dni prezgodaj 🙂.

Vem, kdaj je odvoz smeti, mi odvrne, najini sosedi so kot čredne živali, eden postavi smetnjake ob rob ceste, pa to takoj storijo še vsi ostali ;-).

Ah, to je razlog, sem presenečena in zaključim pogovor. Kaj pa naj še prijavim o tej neracionalni, a očitno veljavni tradiciji? Pa ja ne bom Nemcev učila, kako poteka odvoz smeti.

Čez dva dni me soseda zmerja, ker pri pometanju dvorišča kot smetišnico uporabljam našo ogromno lopato za sneg.

Tako gre hitreje, sem presenečena. Da je potrebno tudi manj pripogibanja, ji ne uspem več razkriti – še enkrat me pozmerja in odhiti v svoj ljubodoma.

Čez nekaj minut se po Whatsappu že prilizuje najinemu prijaznemu sosedu, ki jo je še pred kratkim imenoval čredno žival.

Vzdihnem. Seveda! Pa saj še nisem pozabila, da sem preneumna za ta svet!

Seveda obstajajo ženske, ki za vse krivijo druge ženske.

Gre za strahove, neumnica!

Advertisements

Nekoč, nekje

Sobotna ljubljanska jutra so bila pretežavna za kar koli drugega, zato sem še dopoldne pogosto odpešačila na železniško postajo.

Med potjo se nisem mogla izogniti razmišljanju o preteklem garaškem tednu, analiza, sinteza, projekcija, okej. Bo. Dobra stran garanja za plačevanje najemnine mladi pianistki, ki v Ameriki pazi otroke, da si lahko s fulbrajtom privošči študij, je vsesplošna življenjska amnezija. Čez teden moram drugim poklicno pripovedovati veliko tega in mi ni treba razmišljati še o sebi. Kaj šele o tem, da predavateljstvo tudi ni ta pravi poklic zame. Kaj pa naj bi? Najemnina, diplomiranka, lajf. Pika.

Na srečo mojih cajtngov drugi obiskovalci ljubljanske železniške postaje niso preveč cenili. Izbiro med Süddeutsche, Frankfurter Allgemeine in Zeit sem opravila kar na licu mesta; odvisno od privlačnosti člankov na prvi strani.

Oh, ti časi! Ko sem še verjela, da obstaja Nekje, kjer so se judje sposobni izraziti o čisto vsem, analitično, strastno, osebno, neosebno, v dolgih besedah in z vso potrebno kompleksnostjo. Mene so bili v nasprotju z vsem tem krasnim novim svetom naštrikali povsem preprosto, zato med drugim tudi takšnih fines kot “levi in desni cajtngi” takrat nisem obvladala, sploh. Glavno, da vsebujejo dolge besede in še daljše članke.

A ti to bereš?
Je zanimalo francoskega soseda v moji novi nemški vasi, ki je z okom petelinjim zagledal Spiegel v moji roki. Seveda, se mi hoče biti navdušena, veliko zanimivih člankov vsebuje, na žalost imam zaradi preveč dela časa samo za en sam cajtng, ma paše, pa četudi pred spanjem.

Včasih.
Mu oklevajoče odvrnem.
Ne morem si privoščiti iskrenega odgovora, na podeželju je po vseh izkušnjah sodeč bolje biti previden tudi glede branja in ljudi ohranjati neobveščeno prijazne.


Karlsruhe Europaplatz

Na poti me sreča kamelji prst, oblečen v pepermintno zeleno. Vseeno sem olajšana: kakor koli že zgleda, prisotnost mladine je pomirjujoča. Življenje – ne: utapljanje v kritični masi starcev ne bo kos pogače, tudi če smo bodoči starci trenutno še moderne osebe srednjih let. Za razliko od plemenite konzervativnosti prehuda okostenelost duha pač dolgočasi in po nepotrebnem utruja. Ni mi do tega.

Zaenkrat pa vsi skupaj, staro in mlado, sedimo na vlaku, z zabasanimi ušesi. Ne vem, zakaj ima moj ajPod tako rad Leonarda, najbrž sem dobila izdelek s posebej melanholičnim slučajnostnim algoritmom, na srečo je Cohen tudi meni pri srcu. Na srečo imam rada tudi Adele, čeprav je moja glasbena škatlica ne zna nehati igrati, takoj po prvi pesmi. Na srečo me velikokrat tudi preseneti.

Wo ist dein Schuh? Du hast ihn verloren … Als ich dir den Weg zeigen musste. Wer hat verloren?

Utrujena. Premalo spanja.

Skrbi me. Študij sem vpisala iz povsem logičnih razlogov, sedaj pa mi gre na živce, da imam premalo časa zanj. Kot vedno bi veliko raje študirala kot delala. Take mam že od nekdaj.press.
Vseeno nisem čisto prepričana, da me privlači samo študij – morebiti svoj čisto poseben čar nad mano izživlja tudi navidezna moč, ki jo oddajajo zakoniki? Brskanje po njih? Vse večje poznavanje pravil? Zakaj ljudje študirajo pravo – zaradi denarja ali subjektivnega prirasta moči? Oboje najbrž.

Ko tako berem kvazi informativna besedila na spletnih straneh odvetniških družb, ki razkrivajo, katere predpise po novem kršimo in pred katerimi posledicami se lahko z njihovo pomočjo hitro rešimo – mar je reklama na osnovi strahu pri tako (pozor: ironija) plemenitem poklicu primerna? Mar ne bi bilo nujno, da vsi skupaj takoj začnemo ravnati, kot da se požvižgamo na juristične vladarje v ozadju? No, ne čisto. Pravzaprav: seveda ne. Ampak vprašam pa se lahko. Vprašanja so koristna stvar. Si upam pojesti breskev?

Ja, veselim se svojega seminarja: tri in pol ure minejo kot v hipu. Mogoče se bom kdaj sprijaznila tudi z dejstvom, da bo moj uspeh na izpitih zaradi pomanjkanja časa vedno pod velikim vprašajem, veliko večjim kot kdaj koli prej. Glavno, da se kaj naučim, vse ostalo je daleč preveč dolgočasno.

Na primer Karlsruhe: živ dolgčas. Postajališče Europaplatz je pri nakupovalnem središču, kamor po novem hodijo najstniki z vseh vetrov, da si v znanem irskem šopu napolnijo ogromne nakupovalne vreče za malo keša. Na drugi strani? Ravno tako trgovine. Tudi na tretji in četrti strani trga isto. Ja no. Kaj pa bi rada?

Želite kartico zvestobe? Blagajničarka se mi avtomatsko simpatično nasmehne, ko kartico odklonim. Kdaj sem bila nazadnje v knjigarni? Hmmm … Če ne bi Civilnega zakonika pozabila doma, me tudi danes ne bi videli, pa ga rabim na seminarju. Za brskanje in odgovarjanje na vprašanja. Zdaj si že upam. Na začetku študija sem se vsakokrat tudi malce prestrašila, ker s svojim naglasom privlačim več pozornosti, kot bi mi bilo pri srcu. Tudi če so moji stavki pravilni. Nič več strahu. Tudi govorci z napačnim naglasom imamo svoje pravice. In vprašanja.

BGB pospravim in si grem pogledat modrce v ha und em. Lepi so, res.

Malce pred deseto polna jurističnega znanja spet stojim na postaji in opazujem mladino. Kul klobuk, krasen pirsing, množica zanimivih rukzakov in čudovitih čevljev. Fajn. Seveda imamo tudi tokrat skoraj vsi zaštopana ušesa. Ob tej uri tudi velja povečana nevarnost ropa: predvsem mobilci so zaželeni. Hm, bi tudi meni tatovi vrnili moj handy, ko bi ugotovili, da gre za neuporabno, desetletje staro nokijo?

Zaspana sem.

3_gernsbach duda


Gute Frage.

Ausländische Mitbürger haben auch dann schlechtere Chancen auf dem deutschen Arbeitsmarkt, heißt es, wenn sie dieselbe Ausbildung wie ihre deutschen Mitbewerber anzubieten haben. Somit nutzt ihnen der ganze in Deutschland absolvierte Bildungsweg kaum, wenn der Familienname falsch ist.

Schlingligerweise frage ich mich, ob die Beibehaltung des nichtdeutschen Familiennamens in Kombination mit einem Job, denn eindeutig nur Muttersprachler anderer Sprachen machen sollen, irgendwelche Vorteile bringt? Weil wenn ja, her damit!


OOTDs 6 & 7: Posh Moose, right?

It was cold outside, and quite grey, when I realized I wasn’t going to pass the economy exam: I didn’t understand anything we were supposed to learn during our Saturday seminar. At the same time, I felt unnaturally well. How come?

That day I found out I am a sucker for organic materials and non-poisonous clothes: it was my shirt that made me feel so well, a feeling I have been able to recreate and prove ever since. While “genetics” might be a strong word to use and probably not correct, I can still say I am a “natural born clothes snob” aka Posh Moose, right?

Anyway, I have been expanding my organic clothes treasure trove since that day and loving every piece of it. It’s a slow process because I don’t believe in organic cotton tees sold for 5 euro – what about the workers who made them? Did they survive? Can they eat? Breathe? This lack of belief in the necessity of textile workers torture for my own well-being (aka chock-full wardrobe) has lead to my cutting down on quantities purchased but also to some new, much beloved pieces of clothing  sharing my living space.

Like today’s OOTD 6 and OOTD 7: a pair of laser-designed jeans (noone died in the process of distressing them), combined with a cardigan (made of organic wool) my husband wanted to send back because of size issues. My favourite blouse (organic cotton) and a pair of trousers (not organic, but nice) my husband wanted to send back because of size issues.

After the jump. SFW.

Continue reading


I’d hit it … and not.

When seeing Ellen kissing Rob today I realized I still find him terribly attractive. Or, as the Germans would put it: I wouldn’t push him from the edge of my bed …

Funny thing is, I used to adore Rob Lowe as a teenager and nowadays, I still get that dreamy feeling anywhere near his pics or even when thinking about him. Jep.
Good matured, isn’t he?

Other Real Hot Guys of Hollywood I’d hit?

Ian Somerhalder. Oh yes!

Adrien Brody. Definitely. (David Beckham, I love you.)

And Beyoncé!

 

And the guys I’d send away fast and furious?

There’s Brad I’d push into the Pitt.

And that Clooney guy, also.

Not to forget Ryan Gosling.

 

Who told you women shouldn’t talk that way? 🙂

Come on, bring it on and don’t forget:

De gustibus non est disputandum


No, I Don’t Like It. Paris. (But it was still worth it.)

1 treppe

2 okno

3 ubahn

4 mraz

5 happy feet

6 versaj

7 versaj

8 versaj

9 trianon

10 trianon

Continue reading


Damn!

The winter’s coming.

– – –

Or maybe it hasn’t left yet.

– – –

Time for some yak wool. 🙂


5 mots par jour Nr. 2

L’an dernier j’ai acheté un dictionnaire illustré. Français – allemand, naturellement :-).

À partir de maintenant je voudrais apprendre 5 mots par jour ( dans le lit, devant l’endormissement ) et occasionnellement je vais vous présenter quelques mots françaises de mon dictionnaire.

Pour exemple:

LES GENS:

le VENTRE ( de Monsieur Loque, n’est-ce pas  ? )

la TAILLE ( en allemand : die Taille )

la HANCHE ( “les hanches ne mentent pas” … )

le NOMBRIL ( ooooo … quel mot doux ! )

l’AVANT-BRAS ( o … quel mot … technique. )


5 mots par jour … Aujourd’hui: les gens.

L’an dernier j’ai acheté un dictionnaire illustré. Français – allemand, naturellement :-).

À partir de maintenant je voudrais apprendre 5 mots par jour ( dans le lit, devant l’endormissement ) et occasionnellement je vais vous présenter quelques mots françaises de mon dictionnaire.

Pour exemple:

LES GENS:

le COU ( le cou de cygne, quelqu’un ? )

le MAMELON ( mama alone, is it ? )

la TÊTE ( ce mot a un couvre-chef : ^ 🙂 )

la POITRINE ( se rime avec ” vitrine ” -> vitrine pour le cœur )

le SEIN ( -> la grande vitrine pour le cœur féminin )

Hmmm … LA tête, mais LE sein ? Très bien ! 😈