Category Archives: SAMO PRAVIM

Danes …

… je pri nas snežilo. Kar cel dan, vendar se sneg na tleh ni obdržal. Črni gozd pa ves napudran. 🙂

… sem prvič oblekla zimski plašč, ogromen šal in rokavice.

… sem cel popoldan zmrzovala. V predavalnici na faksu. V kapitalizmu se sobotnim študentom pač ne kuri! 😦 Še dobro, da sem imela vsaj ogromen šal.

… sem pogruntala, da zaradi neznanja in nezmožnosti pridobitve ustreznega znanja ekonomske matematike ne bom doštudirala. Prava. 😯 Gledano ekonomsko se mi namreč ne splača vzeti ostanek leta fraj in mogoče še plačati nekoga z dovolj časa, da mi daje redne inštrukcije. Iz matematike. Ker bi rada doštudirala pravo. 😯 Na žalost obvladam dovolj matematike, da vem, da se mi ne splača. 😦

… sem dobila pošto od davčne. Jajks, sem si rekla, ko sem trgala kuverto. Notri pa prijazno obvestilo, kako si zrihtam dostop do spletne davkarije. 🙂

… sem v samopostrežni restavraciji opazovala žensko, ki je poslušala walkman in zraven pela. Pa je skoraj nihče ni slišal, ker so bili zvoki veleblagovnice pod restavracijo premočni. Kar ostrmela sem, ko je menjala CD. Prenosni predvajalnik zgoščenih plošč, krščen matiček!

… sem bila prisiljena kupiti 12 zavojčkov papirnatih robčkov, ker posameznih niso prodajali. Tržna niša? 😈

… sva začela kuriti v vseh prostorih. 🙂

Advertisements

No, pa je za mano. Skoraj.

Moja letošnja čisto ta prava jesenska kriza, seveda, druga v seriji treh, ki so na programu večino let, poleg jesenske namreč še poletna preddopustna izčrpanost tipa “ne morem več” in predbožična izčrpanost tipa “zaustavite zemlju, zdaj pa res silazim”.

Če sem čisto iskrena, se mi zdi povsem logično, da jih moram dati skozi, glede na to, da skoraj prostovoljno skoraj vsak dan živim skoraj do meje trenutno možnega. Pametno gospodarjenje z energijo je res nekaj, česar se začenjam učiti šele zdaj, tudi zato, ker imam šele zdaj vsaj približno dodelan občutek v zvezi s tem, kaj moram, kaj lahko odklonim in kaj se bo zgodilo, če bom storila ali počela x. Saj pravim, vsaj približno. Strelci smo zagnana svojat, prepolna vsega.

Moje tri krize praviloma ne puščajo sledi, zato se jih ne bojim in jih ne odklanjam, včasih sem celo ljubezniva do njih 🙂

Je pa res, da so to obdobja, ko znam biti verbalno navzgravžna, zato se precej trudim z notranjo cenzuro :-), saj ne vidim kakšnega pametnega razloga, javnosti predstavljati obeh ekstremov svojega vedenja, ne preveč racionalnega strahu in nevzdržne arogance – pisna ali izrečena beseda namreč lahko deluje veliko dlje, kot bi bilo dobro. S tem bolj ko ne mislim na neke vrste gaussov zvon: večino časa smo takšni in takšni in tako se tudi dojemamo, pa tudi okolica se tako odziva na nas. Jaz, na primer, sem povprečna, prijazna punca, ki se rada smeje in rada razmišlja, ni pa najbolj komunikacijsko spretna. To je vse.

Kadar me dajejo skrbi, strah ali jeza, sem opazno drugačna, vseeno ne bi rada, da bi se nekdo ostanek najinega odnosa vedno odzival na zaskrbljeno, prestrašeno ali jezno alcesso, kadar to stanje ni aktualno. Hočem, da ljudje vidijo moj gaussovski trebuh! 🙂

O tem sem razmišljala, ker mi je zadnja dva tedna na obrazu prebrati, da absolutno preveč garam in premalo spim in počnem drugih fajn stvari, pa s tem vznemirjam soljudi na način, ki ni vedno prijeten. Krščen Matiček, bom pa ja imela pravico izjemoma zgledati izčrpana, pa bi se vseeno vsi skupaj lahko pretvarjali, da to ni nič?!?!? Hvala.


Auč.

Res se počutim staro. 🙂

Vsake toliko mi aktualna dogajanja dajo vedeti, da je že zelo dolgo tega, da sem bila mulka in da so se stvari od takrat spremenile na način, ki lahko popolnoma preseneča.

Nemško sodišče je v skladu z mnenjem zdravnikov odločilo, da je luknjanje ušes pri otrocih pod 14 leti starosti nedovoljen poseg v njihovo telesno nedotakljivost oz. dobrobit, primerljiv z obrezovanjem.

Predvidevam, da se marsikdo od vas strinja, da otroci daleč preveč trpijo pri luknjanju ušes, od katerega imajo korist samo starši, dokler je otrok premajhen, da bi cenil estetske prednosti uhančkov.

Bo že držalo, da ni nobenega razloga, otroka narediti še bolj ljubkega, da se bodo sosedove tetke še bolj slinile in bo ponosno starševsko srce še bolj cvetelo. Iz ljudi se konec koncev NE dela objektov, ne glede na to, koliko so stari.

Šokirana sem zato, ker sem se ravnokar spomnila, kako ponosna sem bila kot mulka nad svojimi uhančiči … Kaj šele kot najstnica, ko sem dodala še 4, pa je pripravnici v studiu aparat obtičal na mojem ušesu, ker zadeve sploh ni znala uporabljati in sem jo morala najprej pomiriti, da bo vse v redu?

In iz tega banalnega razloga (otroška samovšečnost) vaša pridno učeča pravničica ni nikoli niti pomislila, da dejansko gre za poseg v telesno dobrobit ljudi (sprašujem brez vsakršne ironije)? AUČ.


Wie soll das denn gehen?

Bei uns haben wir gerade 27 °C. Die zu erwartende Höchsttemperatur beträgt heute 30 °C.

Dasselbe gilt auch für den morgigen Tag.

Und dann soll es am Samstag unschlagbare 16 °C Höchsttemperatur geben.

Genauso am Sonntag. Ohne Regen.

Ist das ernst gemeint? Und kriegt man davon Gesundheitsbeschwerden? Mal sehen, ob ich wetterfühlig bin.


Še več modelov komuniciranja.

V prvem zapisu o modelih komuniciranja smo razmišljali o JAZ-komunikaciji, se pravi, komunikacijskem trikotniku, kjer je avtor sporočila daleč najbolj pomemben, ker tako misli sam ali ker tako mislijo drugi. Na koncu sem nam zastavila vprašanje o lastnostih drugih dveh možnih različic: 

In kaj je z ostalima točkama v komunikacijskem trikotniku? Ali potemtakem obstaja tudi model

_____SPOROČILO

JAZ__________________________________TI?

Seveda obstaja. Obstajajo cela področja, na katerih velja, da je sporočilo daleč najpomembnejše. Na primer znanstvene raziskave: si predstavljate, da se znanstvenik v sporočilu v glavnem ukvarja sam s sabo? Ali pa sodnik? Novinar?

Z veseljem bi dodala še politika kot primer osebka, ki bi mu morala biti vsebina njegovih sporočil veliko pomembnejša od njega samega, pa se bojim, da bi kdo lahko umrl od smeha.

V redu, strinjamo se, da je velikokrat treba ustvariti sporočilo zaradi sporočila samega, saj na svetu obstajajo tudi vsebine, pri katerih v bistvu nismo udeleženi in tudi naš sogovornik ne, temveč jih samo opisujemo.

Po drugi strani pa: kdaj ste se nazadnje soočili z zapisom, v katerem avtor govori o neki stvari, sebe sploh ne omenja, pa vam je takoj jasno, da dejansko govori samo o sebi?

Na primer oseba, ki na stroške davkoplačevalcev študira psihoanalizo, potem pa ostanek življenja v žep spravlja novce z javnimi zapisi o tem, kako bodo feministke pogubile te iste davkoplačevalce? Ne vem, na kateri točki se vi v takih primerih začnete spraševati o naravi avtorjevih odnosov z mamo, sestro, teto, punco, ženo, hčerko, you name it. Jaz kar precej hitro.

In kako si upam nekomu v mislih podtikati freudijanske križe in težave, če pa ta oseba ne piše o sebi, skorajda niti besede, temveč izključno o manjvrednih bioloških bitjih vrste človek z razpočnico med nogami?

Odgovor je preprost, boste porekli. Neznosna lahkost poznavanja sveta. Prelaganje svojih težav na druge in tretje je eden najbolj razširjenih mehanizmov nesposobnosti shajanja s samim sabo in s tovrstnimi projekcijami smo se srečali prav vsi. Predvidevam, da je bila večina nas kdaj tudi avtor kakšne. Ne? 😯 Res ne? 😈

V tej situaciji odsotnost konkretnih izrazov v sporočilu, ki bi nakazovali na dejansko zgodbo, nadomestimo s poznavanjem sveta in tako zapolnimo lažnivo luknjo (nastalo zaradi zavidanja razpočnice), ki jo je nekdo ustvaril s svojim kvazi objektivnim sporočilom, ki to ni.

Če vas ob tem preide zmagoslavje, naj kar takoj nadaljujem s svarilom: dejstvo, da smo enkrat pogledali v takšno luknjo in vanjo vrgli Resnico, da bo svet vsaj malce lepši, vsaj za trenutek, ne pomeni, da smo Majstori Interpretatorji Života.

Ravno nasprotno: ker zdaj vemo, da obstaja kao nevidno poudarjanje samega sebe kot komunikacijski model, smo dolžni toliko bolj ostro presojati vsako situacijo, v kateri bi se nam zdelo, da nekdo na zunaj poudarja objektivno Sporočilo, misli pa izključno Samega Sebe.

Drugače namreč namesto ugotavljanja resnične (ali temu podobne) situacije začutimo samo neznosno samovšečnost bivanja, saj bi nekoga z velikim veseljem potisnili v jazovski drek, da se bomo počutili večvredne. Kot bolj pametni opazovalci in analitiki.

Malo znanja je ravno tako nevarna stvar.

No, pa še zadnje vprašanje: ali smo se ljudje sploh sposobni osredotočiti na sogovornika?

______SPOROČILO

JAZ____________TI

Moje mnenje: zakaj ne bi bili?

Zase vem, da me drugi ljudje zanimajo bolj kot jaz, ker sebe že poznam in se le stežka presenetim. Ravno tako se ne strinjam s pavšalno trditvijo, da se ljudje zanimamo za soljudi le, kadar imamo od tega koristi.

No, ne strinjam se 100%: kadar se zanimam za druge ljudi, ker so ti zanimivi, čutim čustveno ugodje, ker se zanimam za druge ljudi, ker so ti zanimivi. Se pravi, da imam korist od tega, da čutim in ravnam v skladu s svojim značajem. 😯 .  🙄 .

Zelo samovšečno, ne da?

Predvidevam, da se vam je tudi ravnokar utrnila misel, da mnogo ljudi svojim soljudem sporoča, kaj vse so dolžni početi, da se bodo spremenili (naredi to, naredi tako, naredi tam, ti nisi to, ti nisi ono, moraš to, moraš tisto …), pa v resnici govorijo samo o sebi. Lepo od njih, da se ne pretvarjajo, da govorijo o svetu na splošno in jih zanima samo vsebina sporočila kot objektivna danost, vseeno. Biti TI ni vedno lahko.

Ko nekdo daleč preveč moralizira, ezoterikizira, sociologizira, psihologizira, etikicira ali nas čisto preprosto žali in kar jih je še diskurzov v zvezi s človeštvom, se na neki točki ravno tako vprašamo, kaj to pove o tej osebi, saj nam postane jasno, da kljub uporabi zaimkov kot TI in TEBI gledano globinsko nima problema z nami, temveč s sabo.

Še ena podobna situacija razlaganja sogovorniku, kaj vse mora narediti, da ga bomo imeli radi in spoštovali, je tista, ko je avtorja sporočil enostavno strah. Strah bivanja na tem svetu, kjer mrgoli ljudi, ki so drugačni od njega. Če bi bili vsi enaki, bi bilo vse lažje. Perverzna oblika: če bi bili na enak način kaput, se ne bi bilo treba toliko sekirati zaradi lastne kaputnosti. Če bi lahko celemu svetu na glavo poveznili svoj referenčni okvir, bi imeli nebesa na zemlji, JAZ in TI pa bi bila končno povsem nepomembna. Kao. Tudi v teh primerih smo dolžni razmisliti, kdaj ima nekdo vso pravico (ali celo dolžnost) sogovorniku sporočati, kaj si misli o njem, in na kateri točki sogovornik dejansko ni pomemben.

Zgodbe, ki jih piše resnično življenje? Posamezniki, ki na podlagi naših glasov zmagajo na resničnostnih šovih, čeprav niso najboljši od vseh, vendar nas potrjujejo v naši povprečnosti in pomanjkljivosti? Skandinavski plešasti debeluščki, ki so šli morit otroke, da jim ne bi bilo treba živeti na svetu, za katerega so čisto preprosto preveč omejeni?

(od tu naprej jaz zdaj več ne bi, čeprav sem v zvezi s to konstelacijo sebe, sveta in sogovornika prišla še do veliko več uporabnih misli in zaključkov. Finta ni v predavanju o njih, finta je v razmišljanju o njih)

(Poleg tega, da z vsako od teh komunikacijskih drž lahko zabredemo v težave, obstajajo tudi situacije, v katerih se katera od njih pričakuje od nas. Poleg tega obstajajo posamezna obdobja, ko so nekatere bolj razširjene: dandanes sicer še vedno velja, da je odrasla oseba sposobna govoriti o tretjih temah in pri tem pozabiti nase ali na sogovornika. Vsi pa tudi vemo, da je čedalje manj sramotno biti komunikacijski narcis in da samo za ta pojav duševnega stanja obstajajo mnoge komunikacijske situacije. Kdor na vsak način hoče opozarjati nase, mu bo to tudi uspelo.)


Takšne in drugačne. S preprostim modelom komuniciranja.

Kot se za moderen blog spodobi, se na začetku zapisa pojavi t.i. popolno razkritje: Jaz pa ful rada predalčkam.

🙄 ? Nisem vas presenetila? (Ah ne, zdaj razumem: takoj po diplomi na Močvirniškem faksu ste za razliko od mene nehali uporabljati besedo ful.)

Sebe pač presenečam. Sprašujem se na primer, kam je šel tisti neroden, nereden, romantičen deklič, ki bi se definitivno (aka ful) požvižgal na ugoden občutek pri sortiranju mokrega perila na balkonskem sušilniku, da bo potem pospravljanje suhega šlo lažje in hitreje. (Mulka, ki je v boben od pralnega stroja strmela zaradi vrtenja, gibanja, ne pa zaradi veselja ob čedalje večji čistoči perila. 😳 Punca, ki bi ji mokro perilo padlo na tla, ker se je ravnokar spomnila, da …? Koga briga čisto perilo?)

Takšne in drugačne smo odpikali, posvetimo se modelu komuniciranja: odkar so mi strici na faksu povedali, da se človeška komunikacija da zelo lepo popredalčkati v modele, me še ni minila želja, da bi odkrila čim več pojavov, ki se jih da opisati na podlagi takega anal-iziranja.

Če vzamemo absolutno najbolj preprost model komunikacije: napišem pismo in ga pošljem nekomu, ki ga prebere. Ja ja, vem, da se po slovensko reče elektronsko pošto, ma Open Office ima precej bolj prikladne simbole za pisma:

V tej igri sem torej avtorica sporočila, ki sem ga poslala s pomočjo pisma, in sicer točno določeni osebi, ki moje sporočilo prebere. Vse skupaj se da kljub določeni skorajda neznanstveni banalnosti tega modela še bolj poenostaviti:

__________________SPOROČILO

____JAZ ________________________________TI

Način komunikacije (pisna/pismo) sem tokrat namenoma izločila iz modela, vendar se bomo enkrat pozneje vrnili k njegovemu pomenu.

Predlagam, da se v blogersko-znanstvene namene najprej posvetimo zgornji trojici elementov: kaj pravite, kateri del trikotnika je najpomembnejši?

Pravite, da je to najbrž vedno odvisno od situacije komuniciranja (kdo komu kaj kako zakaj kdaj …).

Torej lahko začnemo na skrajni levi in si kot prvo izhodiščno situacijo smemo predstavljati človeka, za katerega iz sporočila lahko razberemo, da je sam sebi najpomembnejši del komunikacijskega trikotnika:

_________________SPOROČILO

__JAZ__________________TI

Takega avtorja po navadi zasačimo zaradi prekomerne uporabe besed kot “JAZ, MENE, MENI, MENE, PRI MENI, Z MANO, MOJ, ME, MI”, poleg tega takšna oseba najbrž tudi na splošno govori predvsem o sebi, druge teme in pa prejemnika pisma pa omeni le v zvezi s sabo (Kdaj mi prineseš moj CD?)

Pa je to vedno res?

Ni, boste porekli.

Prvič: nekdo lahko namesto samonapihnjenosti v nekem sporočilu v glavnem govori samo o sebi, ker obstaja potreba po informacijah o avtorju sporočila in ta tako izpolnjuje akutna ali kronična pričakovanja prejemnika sporočila (aka matka).

Ali pa naš avtor pripoveduje grde vice, pa noče, da bi bil kdo užaljen, zato so vse puščice v teh vicih (ironijah, sarkazmih) demonstrativno usmerjene samo vanj (aka PC). Pa še kakšna situacija bi se našla, kjer opazna prisotnost JAZovanja ne pomeni tudi obveznega cvetenja narcis, ne da?

V književnosti se nam velikokrat zgodi, da pod zaimkom “JAZ” pri glavnih osebah domnevamo avtorja književnega dela, vsaj dokler mimo ne pride kakšen bivši študent katere od svetovnih književnosti, ki nas prijazno pouči, da literarni JAZ ni isto kot stvarni JAZ. Gre za dejstvo, ki smo ga dolžni poznati, vendar stvar ni vedno dejansko odsev resnice. Salmanu Rushdieju, na primer, tega ni verjel kup nevarnih ljudi. Avtorji književnih del z uporabo prve osebe pri glavnem junaku tako lahko čisto legalno tudi malce poflirtajo z nami, približno tako kot bejba, ki reče Ne in pričakuje, da slišite Ja ali Mogoče ali kaj tretjega (Jutri). Skratka, za bralca je poskus ločevanja avtorja od glavnega junaka lahko tudi zanimiva igra, menda je v tem smislu dobro prebrati Guliverja in življenjepis Jonathana Swifta 🙂

Nekateri pisatelji oz. avtorji se tudi skrijejo za prvo osebo svojega glavnega junaka, pa ne znajo prav dobro prikriti svojega lastnega JAZA, ker jim manjka pisateljske kilometrine za to. Na primer Goran Vojnović v Čefurjih, IMHO.

V redu, bi si lahko rekli na tej točki, za poudarjanje JAZa avtorja sporočila vsekakor obstaja kup dobrih razlogov, o katerih je vredno razmišljati.

In kaj je z ostalima točkama v komunikacijskem trikotniku? Ali potemtakem obstaja tudi model

_____SPOROČILO

JAZ__________________________________TI?

In

______SPOROČILO

JAZ____________TI

Najbrž že, ne da?

(več o tem naslednjič)


V sredo pa lepo besedo

Kaj naredijo nemški nadrejeni, ko ugotovijo, da ne zaposlujejo dovolj žensk? I kaj neki, zaposlijo eno, ki zviša kvoto zaposlenih žensk, najmanj na 1. Posmehljivi izraz za žensko, ki je bila nekje sprejeta zaradi ženske kvote, ne pa tudi zaradi svojih sposobnosti, je v nemščini

Quotenfrau

Grda beseda, vem, vseeno je ta besedotvorni vzorec zelo uporaben, kadar hočemo opisati prebrisanost nekoga, ki upa, da si bo s pritegnitvijo določene osebe ali skupine oseb pridobil prednosti v očeh javnosti.

Včasih se vprašam, ali dejansko obstajajo ljudje, ki jim je bila kdaj namenjena funkcija

kvotnega geja, pa tega mogoče niti ne vedo.

Jasno, da sama kdaj pristanem v vlogi

Quotenausländerin

po navadi to pomeni, da nekdo prekomerno pogosto v moji bližini teatralično servira prijaznost do tujcev, iz čistega strahu, da bi kdo pomislil na ravno obratno lastnost. In jaz sem potem dokaz, da ta oseba kao zna s tujci. In potem se me hvali, ker poznam nemške besede z več kot 3 zlogi, pa previdno sprašuje, ali vem tudi, kaj pomeni xxxx in take. Za svojim hrbtom pa služim kot narativni dokaz za neodklanjanje tujcev pri taki osebi (“nisem sovražna do tujcev, zadnjič sem se pogovarjala z alcesso, pa je nisem brcnila v rit, čeprav mi je mestoma malce prepametna, ravno nasprotno”).

Da ne bo pomote: če temu pojavu nisem izpostavljena prepogosto ali pa vsaj ne s strani oseb, od katerih bi pričakovala kaj več, se prav lepo požvižgam nanj. Obstajajo veliko hujše stvari kot malce strahu pred tujci.

Pa vi? Ste že bili Quotenperson?


V sredo pa lepo besedo

Nimam izbire. Kot čisto frišna … eee … fenica Lane Del Rey moram slovesno uvesti tale izraz:

Schlauchbootlippen

Nemci torej povsem neromantično govorijo o gumenjakih, če so ustnice preveč napihnjene.

V angleščini v tem primeru vsaj govorimo o čebeljem piku:

Bee-stung lips

Tja, Lanine mi niso všeč, v bistvu mi je za ves njen imidž vseeno in tudi vprašanje njenega staroholivudskega glamurja me ne vznemirja preveč …


Kleingeschwätzeltes am Freitag / Petkove čvečkarije


Ich vestehe gar nicht, wieso Wulff irgendjemanden plötzlich überrascht haben soll.

Ich frage mich, wie arbeitslose Ossis darauf kommen, dass ausländische Kleinunternehmer minderwertiges Menschenmaterial sind.

Es wäre gut zu wissen, wie viel Atomstrom wir gerade importieren.
Continue reading


Kleingeschwätzeltes am Freitag / Petkove čvečkarije


Orkantief mit 120 200 Sachen?

Schnee?

Meh. Ich mach mal nen Winterschlaf.

Continue reading