Category Archives: SEMTERTJAMENTALNA

Islandija in to.

Sredi vročega poletja se med sprehodom ob počasnem potoku spomnim reči: “Pa če petnajstko praznujeva v Islandiji?”

Edini razlog za to, da vsa drugačna, vsa neenakopravna na nespametno lakoničen način vztrajam na severni strani Črnega gozda, potrebuje samo nekaj sekund za strinjanje: “Ja, zakaj pa ne?”

Pa sva šla.

“Tukaj ni najbolj primerno mesto za delat samomor,” se pomirjujoče prodorno strinjata potnici na nabasanem vlaku, obstalem par metrov od najine vasi, “zid ob tirih je previsok, da bi ga lahko kdo preplezal.” Izkaže se, da je temu res tako, in vlak naju odpelje do mesta.

“Še dobro, da so ga našli,” me potolaži moj dragi, “predstavljaj si, če ga ne bi: tako vsaj veš, da svoje delo dobro opravljajo.” Vidno se strinjam, delno zato, ker se mi zdi, da me varnostnice na letališču še vedno malce opazujejo, medtem ko mi počasi izginja rdečica z lic. Ma če se ne bo kmalu nehal smehljati na meni tako znan način, ki naznanjuje, da ga že zdaj razmetava od bodočega smeha, jim bom kar povedala, da mi je zadevo oblike kreditne kartice, ki jo lahko zložiš v čisto ta pravi, oster nož, podaril kar moj dragi. Za vsak slučaj. Vsekakor sem ga čisto slučajno pozabila v denarnici.

“Islandija je šit!” po angleško v mikrofon simpatične mladenke prijavi čisto ta pravi, bradati islandski hipster v pristanišču v Reykjaviku. “Vso to čakanje na naslednji izbruh vulkana, gledanje kitov, dež-” Neham ga poslušati. Ne verjamem, da ima najbolj pametno predstavo o ceni bolj urbanega lajfa drugod. Islandija je v resnici prekrasna, vsaj če imaš tako veliko srečo kot midva in tam pristaneš v za september neobičajno sončnem obdobju. Islandci so tudi zelo izurjeni, prijetni ponudniki in izvajalci turističnih storitev in so naju pripravili do tega, da sva na koncu potovanja razmerje med ceno in kakovostjo opisala kot izvrstno. Prav res.

“Naše stranke igrajo zelo pomembno vlogo!” Zaradi vetra med vožnjo in ne preveč dobre kakovosti ozvočenja mi zvok njegovega govora gre na živce, ma to, kar pripoveduje privlačen španski mladec na ladji, s katero gremo iskat kite in delfine, je zanimivo. “Dokler obstaja dovolj zanimanja za gledanje kitov, je še mogoče vplivati na njihove lovce, ki jih prodajajo kot meso. Podpišite peticijo proti lovu na kite in ne hodite v restavracije, ki prodajajo kitovo meso, tako jih boste tudi vi pomagali ohraniti pri življenju. Islandci v veliki večini ne jemo kitovega mesa, samo en odstotek ga je in nikoli ni bilo priljubljeno. Se pa na veliko prodaja in ker je zakonodaja bolj ohlapna, je naš trud toliko bolj pomemben.”

Nič ne štekam. Reykjavik je eno od tistih čisto ta pravih nebes za hranoljubce. Tukaj že vegani pogosto dobijo hrano brez česna, da o drugih specialitetah niti ne molčim. Zakaj bi si kdo želel jesti kite? Ne verjamem, da so bolj poceni kot vrtoglavi zneski za prvovrstne gurmanske užitke na vsakem koraku, in tudi hrane za hvaljenje doma je več kot na pretek.

Na večer petnajste obletnice poroke sva tako romantična, da zamudiva polarni sij, ki osrečuje druge obiskovalce Reykjavika. Še zdaj mi je vseeno. Naslednjo noč se podava proti svetilniku, saj je napoved glede polarnega sija izvrstna, vendar se nama ta tokrat, skupaj z vsemi drugimi ponočnimi obiskovalci neosvetljenega rta ob robu mesta, izneveri. Noč je jasna, mrzla in divje romantična in briga me, ali se bo na nebu pojavila značilna zelenkasta svetloba ali ne. Samo, da sva.

Naj torej za trenutek odložim nakladanje in povzamem:

Čas: od ponedeljka do petka. Let iz FRA ob 13.30 (uradno ob 12.35, vendar po prejšnjem letu nekdo ni prevzel prtljage …) in iz RE ob 6.00 (vstajanje ob 2 h …). WOW air – krasen občutek. Lila letalo.

Kraj: Reykjavik, njegov zaliv in Zlati krog.

Prebivališče: hotel Oddson. Je tudi hostel, menda bivša industrijska zgradba. Zgleda krasno, ima vse, kar sva potrebovala, celo mašinco za kavo. Na strehi pod oknom se šopirijo škorci. Na vhodu je nekdo pripopal reklamo za Štajerce.

Živali: en kit (ščukasti kit – Balaenoptera acutorostrata), en delfin (?), kar nekaj ptic (strmoglavec, lumna, ledni viharnik, atlantski viharnik, gaga, mormoni samo kot plišaste živalce za knjižno polico).

Rastline: nekaj grmičevja, ki mu Islandci rečejo gozd. Mah in podobne čudovite zadeve. Slasten paradižnik iz rastlinjaka.

Hrana: krasna.

Pijača: … pivo od dragega zdaj še bolj prija. Krasen brezov liker po imenu Björk. Res!

Jezik: angleščina 🙂 Aja, pa “hvalagummi” pomeni gumijasti kiti (neke vrste gumijasti medvedki za Islandce. Torej ne to, kar bi si človek predstavljal pod imenom hvalagumi 😀 )

Muska: Honeymoon od Lane.

Fotke: na Instagramu in takoj zdej.

                                    

Advertisements

This Is It.

Jep.

handy

It really is my mobile you’re admiring here. 😈


That’s How We Do … Green Asparagus

With ‘tatoes, fried tofu and almonds (& tahini & balsamic vinegar):

spargel

The woman above us is sending soap bubbles towards the red setting sun and never has our suburb looked so beautiful. Or playful.

Yesterday, it was even warm enough to sit outside and read Martin: last week, I had managed to repair our huge old blind and clean all the highway-dusted surfaces on the balcony.

It’s a bank holiday today in Germany, a good thing, too … well, HE, for example, has cleaned all the windows in the afternoon, which he likes to do, while German fathers have been carousing around with their Bollerwagen. And yes, even after ten years of marriage, I am happy when HE stays at home, even though I don’t expect him to do anything special, just BE. I might be what you’d call a hopeless case.

Studying? Yes, I am. I can.

– – –

So, tell me: do you feel as terrible as I do when reading about the 1000 dead people in Dhaka and knowing we were and are supporting slavery, abuse and death? I know I do. 😦


V sredo pa lepo besedo

TALLINN je eno od najbolj prekrasnih, zanimivih in prijetnih mest, kar sem jih videla.

TALLINNA nisem videla zadnjič: zagotovo ne.

TALLINNU bom posvetila še kakšen zapis.

TALLINN sva obiskala za en dan kot pešca oz. potnika na trajektu iz Hensilkov.

Pri TALLINNU velikokrat pravzaprav ne veš, katero zgodovinsko obdobje te čaka za vogalom neke zgradbe.

S TALLINNOM sva se poslovila le s težkim srcem.

VEČ SLIK? SEVEDA!


1716 kilometrov, 30 minut, okus neprecenljiv

Najboljšo omleto v življenju sem jedla na ålandskem otoku Vårdö, v kempingplacu, čigar imena se ravno ne spomnim …

Dan poprej sva ugotovila, da so valovi prehudi za veslanje in da potrebujeva alternativno obliko gibanja, zato sva najela kolesi. Kako fajn bi bilo, če bi s sabo imela tudi primerno oblazinjene kolesarske hlačke, tako pa sem enega od večjih delov svojega telesa kaj hitro ožulila in proti svoji navadi začela tečnariti, da *gulp* ne morem več…

Še malo, je rekel moj dobromisleči priženjeni, še malo, pa bova prispela do kempinga z restavracijo. Te povabim na kavo, če hočeš. Stisnila sem mišice in tlačila pedale, itak mi je bilo že zaradi priznanja, da ne morem več, dovolj nerodno. Continue reading