Category Archives: SEVEDA TUDI PRETIRAVAM

Nekoč, nekje

Sobotna ljubljanska jutra so bila pretežavna za kar koli drugega, zato sem še dopoldne pogosto odpešačila na železniško postajo.

Med potjo se nisem mogla izogniti razmišljanju o preteklem garaškem tednu, analiza, sinteza, projekcija, okej. Bo. Dobra stran garanja za plačevanje najemnine mladi pianistki, ki v Ameriki pazi otroke, da si lahko s fulbrajtom privošči študij, je vsesplošna življenjska amnezija. Čez teden moram drugim poklicno pripovedovati veliko tega in mi ni treba razmišljati še o sebi. Kaj šele o tem, da predavateljstvo tudi ni ta pravi poklic zame. Kaj pa naj bi? Najemnina, diplomiranka, lajf. Pika.

Na srečo mojih cajtngov drugi obiskovalci ljubljanske železniške postaje niso preveč cenili. Izbiro med Süddeutsche, Frankfurter Allgemeine in Zeit sem opravila kar na licu mesta; odvisno od privlačnosti člankov na prvi strani.

Oh, ti časi! Ko sem še verjela, da obstaja Nekje, kjer so se judje sposobni izraziti o čisto vsem, analitično, strastno, osebno, neosebno, v dolgih besedah in z vso potrebno kompleksnostjo. Mene so bili v nasprotju z vsem tem krasnim novim svetom naštrikali povsem preprosto, zato med drugim tudi takšnih fines kot “levi in desni cajtngi” takrat nisem obvladala, sploh. Glavno, da vsebujejo dolge besede in še daljše članke.

A ti to bereš?
Je zanimalo francoskega soseda v moji novi nemški vasi, ki je z okom petelinjim zagledal Spiegel v moji roki. Seveda, se mi hoče biti navdušena, veliko zanimivih člankov vsebuje, na žalost imam zaradi preveč dela časa samo za en sam cajtng, ma paše, pa četudi pred spanjem.

Včasih.
Mu oklevajoče odvrnem.
Ne morem si privoščiti iskrenega odgovora, na podeželju je po vseh izkušnjah sodeč bolje biti previden tudi glede branja in ljudi ohranjati neobveščeno prijazne.


Karlsruhe Europaplatz

Na poti me sreča kamelji prst, oblečen v pepermintno zeleno. Vseeno sem olajšana: kakor koli že zgleda, prisotnost mladine je pomirjujoča. Življenje – ne: utapljanje v kritični masi starcev ne bo kos pogače, tudi če smo bodoči starci trenutno še moderne osebe srednjih let. Za razliko od plemenite konzervativnosti prehuda okostenelost duha pač dolgočasi in po nepotrebnem utruja. Ni mi do tega.

Zaenkrat pa vsi skupaj, staro in mlado, sedimo na vlaku, z zabasanimi ušesi. Ne vem, zakaj ima moj ajPod tako rad Leonarda, najbrž sem dobila izdelek s posebej melanholičnim slučajnostnim algoritmom, na srečo je Cohen tudi meni pri srcu. Na srečo imam rada tudi Adele, čeprav je moja glasbena škatlica ne zna nehati igrati, takoj po prvi pesmi. Na srečo me velikokrat tudi preseneti.

Wo ist dein Schuh? Du hast ihn verloren … Als ich dir den Weg zeigen musste. Wer hat verloren?

Utrujena. Premalo spanja.

Skrbi me. Študij sem vpisala iz povsem logičnih razlogov, sedaj pa mi gre na živce, da imam premalo časa zanj. Kot vedno bi veliko raje študirala kot delala. Take mam že od nekdaj.press.
Vseeno nisem čisto prepričana, da me privlači samo študij – morebiti svoj čisto poseben čar nad mano izživlja tudi navidezna moč, ki jo oddajajo zakoniki? Brskanje po njih? Vse večje poznavanje pravil? Zakaj ljudje študirajo pravo – zaradi denarja ali subjektivnega prirasta moči? Oboje najbrž.

Ko tako berem kvazi informativna besedila na spletnih straneh odvetniških družb, ki razkrivajo, katere predpise po novem kršimo in pred katerimi posledicami se lahko z njihovo pomočjo hitro rešimo – mar je reklama na osnovi strahu pri tako (pozor: ironija) plemenitem poklicu primerna? Mar ne bi bilo nujno, da vsi skupaj takoj začnemo ravnati, kot da se požvižgamo na juristične vladarje v ozadju? No, ne čisto. Pravzaprav: seveda ne. Ampak vprašam pa se lahko. Vprašanja so koristna stvar. Si upam pojesti breskev?

Ja, veselim se svojega seminarja: tri in pol ure minejo kot v hipu. Mogoče se bom kdaj sprijaznila tudi z dejstvom, da bo moj uspeh na izpitih zaradi pomanjkanja časa vedno pod velikim vprašajem, veliko večjim kot kdaj koli prej. Glavno, da se kaj naučim, vse ostalo je daleč preveč dolgočasno.

Na primer Karlsruhe: živ dolgčas. Postajališče Europaplatz je pri nakupovalnem središču, kamor po novem hodijo najstniki z vseh vetrov, da si v znanem irskem šopu napolnijo ogromne nakupovalne vreče za malo keša. Na drugi strani? Ravno tako trgovine. Tudi na tretji in četrti strani trga isto. Ja no. Kaj pa bi rada?

Želite kartico zvestobe? Blagajničarka se mi avtomatsko simpatično nasmehne, ko kartico odklonim. Kdaj sem bila nazadnje v knjigarni? Hmmm … Če ne bi Civilnega zakonika pozabila doma, me tudi danes ne bi videli, pa ga rabim na seminarju. Za brskanje in odgovarjanje na vprašanja. Zdaj si že upam. Na začetku študija sem se vsakokrat tudi malce prestrašila, ker s svojim naglasom privlačim več pozornosti, kot bi mi bilo pri srcu. Tudi če so moji stavki pravilni. Nič več strahu. Tudi govorci z napačnim naglasom imamo svoje pravice. In vprašanja.

BGB pospravim in si grem pogledat modrce v ha und em. Lepi so, res.

Malce pred deseto polna jurističnega znanja spet stojim na postaji in opazujem mladino. Kul klobuk, krasen pirsing, množica zanimivih rukzakov in čudovitih čevljev. Fajn. Seveda imamo tudi tokrat skoraj vsi zaštopana ušesa. Ob tej uri tudi velja povečana nevarnost ropa: predvsem mobilci so zaželeni. Hm, bi tudi meni tatovi vrnili moj handy, ko bi ugotovili, da gre za neuporabno, desetletje staro nokijo?

Zaspana sem.

3_gernsbach duda


I’d hit it … and not.

When seeing Ellen kissing Rob today I realized I still find him terribly attractive. Or, as the Germans would put it: I wouldn’t push him from the edge of my bed …

Funny thing is, I used to adore Rob Lowe as a teenager and nowadays, I still get that dreamy feeling anywhere near his pics or even when thinking about him. Jep.
Good matured, isn’t he?

Other Real Hot Guys of Hollywood I’d hit?

Ian Somerhalder. Oh yes!

Adrien Brody. Definitely. (David Beckham, I love you.)

And Beyoncé!

 

And the guys I’d send away fast and furious?

There’s Brad I’d push into the Pitt.

And that Clooney guy, also.

Not to forget Ryan Gosling.

 

Who told you women shouldn’t talk that way? 🙂

Come on, bring it on and don’t forget:

De gustibus non est disputandum


Aphra Tesla …

… should get her own Twin Peaks series.

… could employ Miley as her ashtray emptier.

… would make even Queen B jealous.

… could give Gaga a job in the kitchen.

… is one of them natural powers.

(hvala, Džuboks!).


In zdaj?

Vsi vemo, da so v nedeljo v Nemčiji volitve. Kot Novonemka sem vabilo prejela tudi jaz in do danes zjutraj sem tudi vedela, koga bom volila.

Odločitev o tem praviloma sklepam po povsem preprostem receptu: dokler ne bodo počeli groznih neumnosti, bom volila Zelene. Ker v Nemčiji bivam šele nekaj let, zgodovine oziroma delovanja posameznih strank ne poznam dovolj dobro, da bi se zgražala nad njihovo preteklostjo, zato sem relativno neobremenjena. To je koristno predvsem iz enega vidika: ne iti volit do sedaj ni bila opcija, saj še nisem dovolj sita vseh.

Kdor se nad tem zgraža, naj se raje iskreno vpraša, ali večinoma na volitve ne hodimo samo politično neumni. Nepoznavanje kot blagor demokracije: itak se normalen človek sprašuje, ali lahko ljudje, ki res poznajo zgodovino strank in njihovo sedanje delovanje, sploh gredo s čisto vestjo volit, v kateri koli državi z volitvami.

Kakor koli že, odkar sem prebrala, da vodjo Zelenih povezujejo s pedofilsko publikacijo, česar ta ne zanika (aka “to je bilo pred desetletji pač tako”), razmišljam, da mi ostane samo še postati nevolilka ali protestna volilka (in voliti Feministke, Svobodne volilce ipd.).

Aja, se opravičujem, da me različica “volivec, volivka” dela preveč nesrečno, da bi jo uporabljala.


Just in.

P1180259

Yes, I am really going to do it.

Wear skirts and dresses more often, that is.


Voda je krasna stvar, ja.

“V starih časih, ko še ni bilo tople vode iz pipe, si lahko v okolici mesta v enem dnevu zorganiziral deset legij! Kam gre ta svet … Odkar se tuširamo, smo se čisto pomehkužili!”

“Res je, v starih časih še besede tuš niso poznali!” mu prijazno pomagam. “Greš zdaj peš v službo, bos?”

“Errr … mislim, da se bom moral še parkrat na mrzlo stuširati, preden grem v službo bos. Ampak ta dan bo prišel!”

“Glej, saj lahko naredim tako kot v komunizmu: skuham vročo vodo v loncu in ti jo nalijem v umivalnik, dodaš še mrzlo, pa bo.”

“OK. Ampak ta svet je preveč pomehkužen in bo propadel, ti povem!”

– – –

A kaj da se greva?

Bojler se nama je pokvaril, v nedeljo, pa sva bila do torka popoldne brez vroče vode. Če sem čisto iskrena, to pri meni spada med zadeve, zaradi katerih še obrvi ne dvignem, hec pa vseeno mora biti.

– – –

Ne morem verjeti: mulc, pa me gre takole žicat. Halo?!? Dečko, stara sem ene dvakrat toliko kot ti, popravi tisti bojler in se pejt zabavat z mlajšimi! 😳

– – –

Habemus aqua calda, pomejlam dragemu, konc je tuširanja z mrzlo vodo.

– – –

Oh. Obrvi bo treba oblikovati.

Pa ne, da sem v nedeljo zadnjič letos plavala na prostem?


Damn!

The winter’s coming.

– – –

Or maybe it hasn’t left yet.

– – –

Time for some yak wool. 🙂


Mevža pa taka.

“Čaki, bom dala skrinjico na mizo, da-“

*KREŠ BUM KLENK DINGILINGILING. KLONK.*

“AUA!”

“Si se udarila?!?!!

“Ja. AUA.”

“Ma kako…?”

“AUA. ŠAJZE. AUA. Ma nič, pri zapiranju pokrova sem priprla en list od plezalke, pa nisem registrirala, kaj točno počnem, ko sem skrinjico preložila na mizo.”

“Grem po sesalec.”

“Ma ne, kar pusti, je že v glavnem nehalo boleti. Saj je samo leva roka. Bom kar sama posesala in pospravila, za kazen za to neumnost.”

😯

– – –

En teden pozneje ena od mojih omiljenih plezalk še vedno užaljeno pobeša liste in po tihem cmiha in melanholuje v prihajajočo pomlad.

Draga moja, vsak lahko kdaj pade z dveh metrov višine, kar nehi se takole po tihem pritoževati! Če načrtuješ užaljeno ovenitev, boš tako kot vse druge dame pristala v smeteh, na tvoje mesto pa bom preprosto dala novo plezalko.

Torej.

– – –

Jaaaa, vedno, ko te vidim, mi je nerodno. Pa tudi žal mi je za ta šok. Ma, a se lahko prosim nehaš kujati?!?! Drugače ti bom v vodo dala česen!

😈


La nomophobie?

Selon la Wikipédia, la nomophobie est la peur excessive d’être séparé de son téléphone mobile ( -> en anglais: nomophobia = nomobile-phone phobia ).

Et selon une étude américaine, mentionnée à Huffingtonpost.fr, les personnes les plus accros au téléphone portable sont aussi impulsifs et matérialistes …

Est-ce qu’il y a un mot pour les personnes qui utilisent leur téléphone portable seulement 10 ou 20 fois ? Par an ? Et qui sont impulsifs et matérialistes, aussi ? Éternelle d’hier ? 🙂