Category Archives: STARA IN TEČNA

Nekoč, nekje

Sobotna ljubljanska jutra so bila pretežavna za kar koli drugega, zato sem še dopoldne pogosto odpešačila na železniško postajo.

Med potjo se nisem mogla izogniti razmišljanju o preteklem garaškem tednu, analiza, sinteza, projekcija, okej. Bo. Dobra stran garanja za plačevanje najemnine mladi pianistki, ki v Ameriki pazi otroke, da si lahko s fulbrajtom privošči študij, je vsesplošna življenjska amnezija. Čez teden moram drugim poklicno pripovedovati veliko tega in mi ni treba razmišljati še o sebi. Kaj šele o tem, da predavateljstvo tudi ni ta pravi poklic zame. Kaj pa naj bi? Najemnina, diplomiranka, lajf. Pika.

Na srečo mojih cajtngov drugi obiskovalci ljubljanske železniške postaje niso preveč cenili. Izbiro med Süddeutsche, Frankfurter Allgemeine in Zeit sem opravila kar na licu mesta; odvisno od privlačnosti člankov na prvi strani.

Oh, ti časi! Ko sem še verjela, da obstaja Nekje, kjer so se judje sposobni izraziti o čisto vsem, analitično, strastno, osebno, neosebno, v dolgih besedah in z vso potrebno kompleksnostjo. Mene so bili v nasprotju z vsem tem krasnim novim svetom naštrikali povsem preprosto, zato med drugim tudi takšnih fines kot “levi in desni cajtngi” takrat nisem obvladala, sploh. Glavno, da vsebujejo dolge besede in še daljše članke.

A ti to bereš?
Je zanimalo francoskega soseda v moji novi nemški vasi, ki je z okom petelinjim zagledal Spiegel v moji roki. Seveda, se mi hoče biti navdušena, veliko zanimivih člankov vsebuje, na žalost imam zaradi preveč dela časa samo za en sam cajtng, ma paše, pa četudi pred spanjem.

Včasih.
Mu oklevajoče odvrnem.
Ne morem si privoščiti iskrenega odgovora, na podeželju je po vseh izkušnjah sodeč bolje biti previden tudi glede branja in ljudi ohranjati neobveščeno prijazne.

Advertisements

My fifty shades

– … Would you please … beat me into sleeping the next time?

– … ❓ … 😀 … 🙄 …

– I’m so tired. I have no idea why I couldn’t sleep last night. I just couldn’t. I was awake as hell and it was 5 am. I checked. Now I cannot live. So just hit me senseless next time. You’ll sleep better, too, afterwards. What with my tossing and turning.

 

7asrtgfdddd


Karlsruhe Europaplatz

Na poti me sreča kamelji prst, oblečen v pepermintno zeleno. Vseeno sem olajšana: kakor koli že zgleda, prisotnost mladine je pomirjujoča. Življenje – ne: utapljanje v kritični masi starcev ne bo kos pogače, tudi če smo bodoči starci trenutno še moderne osebe srednjih let. Za razliko od plemenite konzervativnosti prehuda okostenelost duha pač dolgočasi in po nepotrebnem utruja. Ni mi do tega.

Zaenkrat pa vsi skupaj, staro in mlado, sedimo na vlaku, z zabasanimi ušesi. Ne vem, zakaj ima moj ajPod tako rad Leonarda, najbrž sem dobila izdelek s posebej melanholičnim slučajnostnim algoritmom, na srečo je Cohen tudi meni pri srcu. Na srečo imam rada tudi Adele, čeprav je moja glasbena škatlica ne zna nehati igrati, takoj po prvi pesmi. Na srečo me velikokrat tudi preseneti.

Wo ist dein Schuh? Du hast ihn verloren … Als ich dir den Weg zeigen musste. Wer hat verloren?

Utrujena. Premalo spanja.

Skrbi me. Študij sem vpisala iz povsem logičnih razlogov, sedaj pa mi gre na živce, da imam premalo časa zanj. Kot vedno bi veliko raje študirala kot delala. Take mam že od nekdaj.press.
Vseeno nisem čisto prepričana, da me privlači samo študij – morebiti svoj čisto poseben čar nad mano izživlja tudi navidezna moč, ki jo oddajajo zakoniki? Brskanje po njih? Vse večje poznavanje pravil? Zakaj ljudje študirajo pravo – zaradi denarja ali subjektivnega prirasta moči? Oboje najbrž.

Ko tako berem kvazi informativna besedila na spletnih straneh odvetniških družb, ki razkrivajo, katere predpise po novem kršimo in pred katerimi posledicami se lahko z njihovo pomočjo hitro rešimo – mar je reklama na osnovi strahu pri tako (pozor: ironija) plemenitem poklicu primerna? Mar ne bi bilo nujno, da vsi skupaj takoj začnemo ravnati, kot da se požvižgamo na juristične vladarje v ozadju? No, ne čisto. Pravzaprav: seveda ne. Ampak vprašam pa se lahko. Vprašanja so koristna stvar. Si upam pojesti breskev?

Ja, veselim se svojega seminarja: tri in pol ure minejo kot v hipu. Mogoče se bom kdaj sprijaznila tudi z dejstvom, da bo moj uspeh na izpitih zaradi pomanjkanja časa vedno pod velikim vprašajem, veliko večjim kot kdaj koli prej. Glavno, da se kaj naučim, vse ostalo je daleč preveč dolgočasno.

Na primer Karlsruhe: živ dolgčas. Postajališče Europaplatz je pri nakupovalnem središču, kamor po novem hodijo najstniki z vseh vetrov, da si v znanem irskem šopu napolnijo ogromne nakupovalne vreče za malo keša. Na drugi strani? Ravno tako trgovine. Tudi na tretji in četrti strani trga isto. Ja no. Kaj pa bi rada?

Želite kartico zvestobe? Blagajničarka se mi avtomatsko simpatično nasmehne, ko kartico odklonim. Kdaj sem bila nazadnje v knjigarni? Hmmm … Če ne bi Civilnega zakonika pozabila doma, me tudi danes ne bi videli, pa ga rabim na seminarju. Za brskanje in odgovarjanje na vprašanja. Zdaj si že upam. Na začetku študija sem se vsakokrat tudi malce prestrašila, ker s svojim naglasom privlačim več pozornosti, kot bi mi bilo pri srcu. Tudi če so moji stavki pravilni. Nič več strahu. Tudi govorci z napačnim naglasom imamo svoje pravice. In vprašanja.

BGB pospravim in si grem pogledat modrce v ha und em. Lepi so, res.

Malce pred deseto polna jurističnega znanja spet stojim na postaji in opazujem mladino. Kul klobuk, krasen pirsing, množica zanimivih rukzakov in čudovitih čevljev. Fajn. Seveda imamo tudi tokrat skoraj vsi zaštopana ušesa. Ob tej uri tudi velja povečana nevarnost ropa: predvsem mobilci so zaželeni. Hm, bi tudi meni tatovi vrnili moj handy, ko bi ugotovili, da gre za neuporabno, desetletje staro nokijo?

Zaspana sem.

3_gernsbach duda


Jeben-i vezaj-i

Drag-e moj-e, drag-i moj-i,

 

današnj-i dan si velja zapomnit-i.

Po 10 let-ih zadovoljnega prevajanj-a za boljš-i danes in jutri  vseh vas sem danes prvič od strankin-e strankin-e strank-e, po domače od podjetj-a, prejela zahtev-o, da naj med drugim “kontakta” popravim v “kontakt-a” in “vtičnice” v “vtičnic-e”.

Bom iskren-a: počasi mi je kar malce slab-o.

Da se eni delate fin-e in kar naenkrat ne znat-e prav noben-ega jeben-ega imen-a več zapisat-i brez jebeneg-a vezaj-a pred končnic-o … OK. Se vsaj počutim malce bolj pametn-o od vas.

Ma da tiste brezvezn-e vodoravn-e palic-e rinet-e pred končnic-e nedolžn-ih samostalnik-ov in od mene hočet-e isto … vam ne mislim odpustit-i.

Počasi bo treba končat-i študij prav-a in zamenjat-i poklic.

Vam pa privoščim obvezn-o opismenjevanj-e kot absolutn-o obvezen predmet v 9. razred-u osnovn-e šol-e.

Jep, alcess-a je žleht- dojčefurk-a.


Kukurčna zlejvanka. No: koruzna torta. Za kosilo. Brez glutena.

Malce čuden občutek je že, če pripravljaš hrano, ob kateri si odraščal, pa ti je nekoč nekje padla z radarja in to je bilo to.

Kukurčna zlejvanka ni samo ena, koruznih zlevank je več: nesladka, sladka in sladka z jabolki. Recepte lahko ponajdisijite, jaz bi vam samo predstavila svoje današnje kosilo, pri katerem sem iz (skoraj) testa za kukurčno zlejvanko naredila koruzno torto brez cukra in z malce soli, da je bila nevtralnega, koruznega okusa.

Potem pa sem na mizo nabasala vse, kar bi lahko pasalo zraven. Slane (sir, skuto, bučno olje, tahin, ohrovtov pesto, dušene šampinjone …) in sladke (marmelado, kikirikijevo maslo, med …) priloge.

Včasih demokracija pomeni, da človek je skoraj to, kar mu paše, ali pa vsaj po želenem vrstnem redu (slano – sladko ali sladko – slano). Aja, pa če koga moti moj neznosno liberalen, odrasel odnos do hrane, naj mi javi naslov, kamor naj se prislikam za šeškanje :twisted:.

Za 2 osebi sem vzela: Continue reading


Najljubši

Spadam med frike, ki …

… so sposobni sanjati grde zadeve in si v sanjah dopovedati, da le sanjajo, potem pa sanjati še naprej, da bi videli, kako se bo ta sicer grda, vendar tudi zanimiva zgodbica končala. 🙂

Potem pa se mi je prejšnjo noč sanjalo …

… da je moj mož hotel na dopust nekam zelo daleč vstran, kar brez mene, menda z nekim prjatlom, po vrnitvi pa se je mislil odseliti vstran in poskusiti samsko življenje, midva pa bi ostala le frenda.

Neumnica neumna sem si v sanjah dopovedala, da tokrat ne sanjam in da naj se sprijaznim s tem. 😯

Potem pa sem se znašla v težki dilemi: tako kot drugi ljudje tudi moj mož ne v resnici ne v sanjah ni moj predmet (objekt), prilastek (atribut) ali prislovno določilo (načina, vzroka, denarja): moj mož je v prvi vrsti osebek (subjekt). Kako torej osebku z lastno voljo dopovedati, da vi bi ga pa kar egoistično obdržali (objekt), gottverdammt!?

Moram priznati, da problema v sanjah nisem rešila, sem pa bila zelo, ZELO vesela, ko sem se končno zbudila in je moj najljubši osebek ležal ob meni 😳

EDIT (19.11.13 ob 17:43):

Včeraj zvečer sem se nenadoma odločila, da mu povem o svojih sanjah: “In da bo to jasno: nikamor ne greš, ker se ne strinjam s tem. Kar pozabi!”

Ko se je nehal čuditi in smejati, je svojo prijavil še on: “Da bo to jasno: ne dovolim ti takih sanj. Kam pa pridemo. Poskrbi, da jih ne boš imela nikoli več!” 😆


Težka.

Pa ne boš že zdaj, no. Prezgodaj je.

Res? Mal sem že pozabila …

Ja. Nima smisla, itak bo čez vikend vse drugače.

Ma se ne počutim dobro-

Ja jaaa, še več se bo treba gibati. Danes je itak tvoj športni dan.

Vsake toliko se vprašam, ali ne bi bilo bolje-

Glej, ne boš se zdaj na stara leta totalno pomehkužila!

Princip je princip, ali kako?

Točno tako. Ne pozabi na suho grlo in potenje.

Joj, pa res. Vsa presušena in prepotena pač ne morem delati. OK, bom še malo počakala s hajcungo.


23 to go.

This day used to be sooo important to me 🙂 It meant the beginning of a new school year, new books (often used, but still new), being with old school friends … 🙂

Well, I am still going to school, sort of, and today I did my maths for what it’s worth … only to end up tired and happy. 23 days to go and then the exam.

During one of the breaks I read the brand new Plan magazine and had to realize once again what a goddamn luxury it is to get married at 29, be able to decide against children for no spectacular reason and to study. For the 3rd time. 😯 Sheer luxury.

In Finland I saw a young Russian couple: she made the breakfast, laid the table and cleaned away everything afterwards, every morning. So I guess it is sheer luxury to have a husband who is man enough to simply do a part of our chores, without blinking or thinking whether this is appropriate or not. And to cook heavenly noodles on Sunday? Priceless, innit? 🙂 Since we all know that being natural about tasks and simply doing them is … well: not natural.

0_nuudeln

My “goddaughter” from Rajahstan is 13 and only now going to school and she loves maths, too. I wonder whether she really likes it at school and how it will feel to have to end her schooling at, I don’t know: 15? This being the marriageable age in so many parts of the world? I hope she gets to read a few books in her life, if she wants, too, of course. Maybe you actually hate books if your life’s too strenuous in comparison to most of them. And the beautiful life TV offers is easier to enjoy, anyway. I don’t know.

I just know that I feel like I am sitting in the very lap of luxury today.

So I decided to donate money to a girl schooling project: the points I get in the exam in euros. For every exam I am going to sit during my studies. It won’t be much, especially this time (maths!), but it feels right in a symbolical way.

You may or may not have guessed by now that I am sort of angry with this world, again.

I sold some trinkets at an online auction house, only to be threatened and treated like shit, and having to face the prospect of never seeing my money. Because, you know, Germany is such a poor country you need to fleece anyone you can lay your mouse on. It makes me want to puke. Golf-playing dentists taking their time and trying out their equipment because you’re paying yourself want to make me make me want to puke even more. Neighbors saying shit like “This is not Africa” to other neighbors because they decided to dispose of some old wall parts via their balcony make me want to puke the hardest. It was an old man (white!), his hands shaking uncontrollably while he was standing on that goddamn lawn, watching out, so that pieces of styrofoam or some light shit like that won’t fly away. Sad, wise eyes and a tired, mild voice. Damn, do I hate those self-satisfied voices telling you what the right behavior is supposed to be, according to their daily with the big 4 letters. Damn pukeable.

Oh, did I say puke four times already? That’s because I don’t have a bowl huge enough to really puke, so I have to do it verbally. I’m sorry: this is something that happens to moose and their kind. Also: it is not contagious and NO, I do NOT intend to make your Sunday KAPUTT.

So let’s have some good news instead:

A few days ago I discovered a new way of wearing jewelry: the so-called chunks. It is a system, sort of, where you have a base ring or a pendant and you attach a lovely press button to it. Right now, I only have one specially decorated press button I got myself at Etsy (the blue one with water design below), but its maker, Mrs Evelien Pauw, sent me some of her special “paper poppers” last week. I can hardly wait to get them!

0_chuck

Maybe you’ve seen these things before? Well, I love them. 🙂

– – –

Don’t know how much I’ll be blogging these days but I am here, definitely. Just puking err: studying a lot.


Love The Heat But

Not at night. Cannot sleep.

0_santas

0_hankko


Dear Long Distance Spy,

wherever you are. So you went and programmed my fridge and it made me hurt myself while cleaning it.

Yes, the shelf was stuck like you intended to and it hit my nose with all the power I could gather in that position, trying to pull it out.

Well then. But do excuse me for asking while I am also trying not to die because it hurts so much: What was that all about? I mean … what am I supposed to do or say or write in a state like that? 😯

Yours truly,

Alcessa the Subversivemissive