Category Archives: STRAŠEN TAJMING

Nekoč, nekje

Sobotna ljubljanska jutra so bila pretežavna za kar koli drugega, zato sem še dopoldne pogosto odpešačila na železniško postajo.

Med potjo se nisem mogla izogniti razmišljanju o preteklem garaškem tednu, analiza, sinteza, projekcija, okej. Bo. Dobra stran garanja za plačevanje najemnine mladi pianistki, ki v Ameriki pazi otroke, da si lahko s fulbrajtom privošči študij, je vsesplošna življenjska amnezija. Čez teden moram drugim poklicno pripovedovati veliko tega in mi ni treba razmišljati še o sebi. Kaj šele o tem, da predavateljstvo tudi ni ta pravi poklic zame. Kaj pa naj bi? Najemnina, diplomiranka, lajf. Pika.

Na srečo mojih cajtngov drugi obiskovalci ljubljanske železniške postaje niso preveč cenili. Izbiro med Süddeutsche, Frankfurter Allgemeine in Zeit sem opravila kar na licu mesta; odvisno od privlačnosti člankov na prvi strani.

Oh, ti časi! Ko sem še verjela, da obstaja Nekje, kjer so se judje sposobni izraziti o čisto vsem, analitično, strastno, osebno, neosebno, v dolgih besedah in z vso potrebno kompleksnostjo. Mene so bili v nasprotju z vsem tem krasnim novim svetom naštrikali povsem preprosto, zato med drugim tudi takšnih fines kot “levi in desni cajtngi” takrat nisem obvladala, sploh. Glavno, da vsebujejo dolge besede in še daljše članke.

A ti to bereš?
Je zanimalo francoskega soseda v moji novi nemški vasi, ki je z okom petelinjim zagledal Spiegel v moji roki. Seveda, se mi hoče biti navdušena, veliko zanimivih člankov vsebuje, na žalost imam zaradi preveč dela časa samo za en sam cajtng, ma paše, pa četudi pred spanjem.

Včasih.
Mu oklevajoče odvrnem.
Ne morem si privoščiti iskrenega odgovora, na podeželju je po vseh izkušnjah sodeč bolje biti previden tudi glede branja in ljudi ohranjati neobveščeno prijazne.


A Quickie, if there ever was one

I don’t know: maybe some of you will remember the boat hull we had ordered back in April, because we wanted to go kayaking and not canoeing this summer?

Well, it arrived today. I’d love to spread some more irony about the timing and the speed of work in Poland, the problem is: it is simply magnificent. 😀

Beautiful, practical, looks robust and everything.

So, obviously, we need to go paddling next weekend, if only to find out whether the new hull will fit the old wooden construction. Common, Sun, it’s your turn to … turn it up a bit, too.


No, I Don’t Like It. Paris. (But it was still worth it.)

1 treppe

2 okno

3 ubahn

4 mraz

5 happy feet

6 versaj

7 versaj

8 versaj

9 trianon

10 trianon

Continue reading


Mevža pa taka.

“Čaki, bom dala skrinjico na mizo, da-“

*KREŠ BUM KLENK DINGILINGILING. KLONK.*

“AUA!”

“Si se udarila?!?!!

“Ja. AUA.”

“Ma kako…?”

“AUA. ŠAJZE. AUA. Ma nič, pri zapiranju pokrova sem priprla en list od plezalke, pa nisem registrirala, kaj točno počnem, ko sem skrinjico preložila na mizo.”

“Grem po sesalec.”

“Ma ne, kar pusti, je že v glavnem nehalo boleti. Saj je samo leva roka. Bom kar sama posesala in pospravila, za kazen za to neumnost.”

😯

– – –

En teden pozneje ena od mojih omiljenih plezalk še vedno užaljeno pobeša liste in po tihem cmiha in melanholuje v prihajajočo pomlad.

Draga moja, vsak lahko kdaj pade z dveh metrov višine, kar nehi se takole po tihem pritoževati! Če načrtuješ užaljeno ovenitev, boš tako kot vse druge dame pristala v smeteh, na tvoje mesto pa bom preprosto dala novo plezalko.

Torej.

– – –

Jaaaa, vedno, ko te vidim, mi je nerodno. Pa tudi žal mi je za ta šok. Ma, a se lahko prosim nehaš kujati?!?! Drugače ti bom v vodo dala česen!

😈


Beste Arbeitsvermeidungsstrategie bisher, echt

Frau schneidet sich einfach beim Geschirrspülen besonders tief.

Ringfinger, rechte Hand. Damit kann ich heute fast frei nehmen.

– – –

Do sedaj najboljša strategija izogibanja delu

Gospa se enostavno urežejo pri pranju posode in to posebej globoko.

Prstanec, desna roka. To pomeni, da si danes skoraj lahko vzamem fraj.


Okay, y’all / okej, evribadi :-)

Time to change. Because I can.

I got my learning materials from the University of Hagen and now it seems to be high time to get serious and well-organized and stuff.

Which I won’t. Get serious, I mean.

I have decided today to scrap my meticulous weekly blogging plan and write more freely from now on.

Whenever I feel like writing whatever. Meaning you may read Monday’s Recipes on Thursday and no French on Saturday but then only French for a week. Or something. Law for two weeks. 😈

That’s right, I have just figured out you cannot study law, work hard AND blog according to a weekly schedule.

Freedom, here I come. 🙂

Čas je za spremembe. Nekateri pač lahko.

Danes sem od Univerze v Hagenu dobila študijsko gradivo in vse kaže, da je napočil skrajni čas za zresnitev, boljšo organiziranost in te zadeve.

Pa ne bom. Postala bolj resna namreč.

Danes sem se odločila, da bom zavrgla svoj picajzlasti tedenski načrt bloganja in da bom od sedaj naprej pisala bolj prosto.

Kadar koli bom pač želela napisati kar koli. To tudi pomeni, da boste mogoče Ponedeljkovo receptovanje brali ob četrtkih in v soboto ne bo francoščine, zato pa bo potem francoščina cel naslednji teden. Ali kaj podobnega. Dva tedna prava. 😈

Res je, ravnokar sem ugotovila, da ni mogoče študirati prava, trdo delati IN pisati zapisov na blogu v skladu s tedenskim načrtom.

Dobrodošla, svoboda. 🙂


O0o0O ……. ……. Wish You … Happiness, Time, Serendipity, Strawberries, Joy, Garlic, Love, Gold, Money, Chocolate, Wine, Snow, Sun, Laughter, Silence, Fun, More Love … And Just About Everything Else You Might Wish For. See You Next Year ……. O0o0O ……. (Spammers, Be Afraid)


Take … nedeljske. V torek.

Kako za vraga se stvar v nedeljo še poslabša, če pa sem celo soboto počivala? No, saj v resnici se ne čudim preveč: da se utrujenost najbolje preganja z aktivnostjo, to že vem. Velja tudi za mišične vozličke na hrbtu, nastale zaradi resnično prekomernega garanja v sedečem položaju.

7 dni. Da je vmes bil tudi 1. maj, sem izvedela na blogosferi. Da sem pozabila na tečaj francoščine, sem izvedela včeraj. Da sem teh 7 dni vstajala ob času, ko sicer vstajam samo zaradi biokmeta, me sedaj ne čudi več. Kadar je delo, ga je pač treba opraviti, kaj čem. Tudi če je zunaj sonce in je maj najlepši mesec v letu. Vedno, brez izjeme. Continue reading