Category Archives: Take dojčefurske

Še ena smetnjakarska

 – Tudi jaz imam zate koristno povezavo, po skupinskem Whatsappu sporočim sosedu, ki mi je priporočil spletno trgovino za vrtne rastline, tale aplikacija ti sporoči datum odvoza smeti, da smetnjakov ne postaviš ven dva dni prezgodaj 🙂.

Vem, kdaj je odvoz smeti, mi odvrne, najini sosedi so kot čredne živali, eden postavi smetnjake ob rob ceste, pa to takoj storijo še vsi ostali ;-).

Ah, to je razlog, sem presenečena in zaključim pogovor. Kaj pa naj še prijavim o tej neracionalni, a očitno veljavni tradiciji? Pa ja ne bom Nemcev učila, kako poteka odvoz smeti.

Čez dva dni me soseda zmerja, ker pri pometanju dvorišča kot smetišnico uporabljam našo ogromno lopato za sneg.

Tako gre hitreje, sem presenečena. Da je potrebno tudi manj pripogibanja, ji ne uspem več razkriti – še enkrat me pozmerja in odhiti v svoj ljubodoma.

Čez nekaj minut se po Whatsappu že prilizuje najinemu prijaznemu sosedu, ki jo je še pred kratkim imenoval čredno žival.

Vzdihnem. Seveda! Pa saj še nisem pozabila, da sem preneumna za ta svet!

Seveda obstajajo ženske, ki za vse krivijo druge ženske.

Gre za strahove, neumnica!


Nekoč, nekje

Sobotna ljubljanska jutra so bila pretežavna za kar koli drugega, zato sem še dopoldne pogosto odpešačila na železniško postajo.

Med potjo se nisem mogla izogniti razmišljanju o preteklem garaškem tednu, analiza, sinteza, projekcija, okej. Bo. Dobra stran garanja za plačevanje najemnine mladi pianistki, ki v Ameriki pazi otroke, da si lahko s fulbrajtom privošči študij, je vsesplošna življenjska amnezija. Čez teden moram drugim poklicno pripovedovati veliko tega in mi ni treba razmišljati še o sebi. Kaj šele o tem, da predavateljstvo tudi ni ta pravi poklic zame. Kaj pa naj bi? Najemnina, diplomiranka, lajf. Pika.

Na srečo mojih cajtngov drugi obiskovalci ljubljanske železniške postaje niso preveč cenili. Izbiro med Süddeutsche, Frankfurter Allgemeine in Zeit sem opravila kar na licu mesta; odvisno od privlačnosti člankov na prvi strani.

Oh, ti časi! Ko sem še verjela, da obstaja Nekje, kjer so se judje sposobni izraziti o čisto vsem, analitično, strastno, osebno, neosebno, v dolgih besedah in z vso potrebno kompleksnostjo. Mene so bili v nasprotju z vsem tem krasnim novim svetom naštrikali povsem preprosto, zato med drugim tudi takšnih fines kot “levi in desni cajtngi” takrat nisem obvladala, sploh. Glavno, da vsebujejo dolge besede in še daljše članke.

A ti to bereš?
Je zanimalo francoskega soseda v moji novi nemški vasi, ki je z okom petelinjim zagledal Spiegel v moji roki. Seveda, se mi hoče biti navdušena, veliko zanimivih člankov vsebuje, na žalost imam zaradi preveč dela časa samo za en sam cajtng, ma paše, pa četudi pred spanjem.

Včasih.
Mu oklevajoče odvrnem.
Ne morem si privoščiti iskrenega odgovora, na podeželju je po vseh izkušnjah sodeč bolje biti previden tudi glede branja in ljudi ohranjati neobveščeno prijazne.


OOTD9: Party Time!

I must admit I don’t find the fact that we occasionally organize our own parties, just for the two of us, strange in any way. After all, it is nice to have a relaxed talk or a relaxing silence with someone you know while eating well, drinking merrily and wearing party clothes noone will comment upon because they get worn only for this purpose. Like really high heels: Continue reading


Heute: Darjeeling mit Fettaugen.

20160315_151633-1


Fulda, because why not.

P1310422 Continue reading


My Big Fat German Village Life

home1 Continue reading


Cool For The Winter

Zwischenablage02 Continue reading


Exhausting.

That’s how mine was. The moving 15 kilometres away and setting up a new home with the old furniture and stuff.

Am officially a villager, as of today. For the first time in my life. I know, I know, it did seem as if, but no: as of today only.

Everyone owns dogs here which is a good thing as I like dogs but wouldn’t want to own any. 🙂


Pointen zum Abwinken

“Guck mal, hier schreibt ein Forist über den Andreas, duweißtschon, Andreas Kümmert, der nicht am ESC teilnehmen will: “Wenigstens hat er Rückrad!”

😆 … 😆

“Ob das eine Art Rollator für feige Sänger ist?”

😆 …

“… und alle, die’s werden wollen!”

So früh am Morgen und schon so gut gelaunt. Passiert recht häufig; Das unverschämte Sprücheklopfen nach der Art “Mir-ist-Nix-heilig” haben wir in all diesen Jahren ganz gut vorangetrieben.

Und wir sind passionierte Titanicleser.

Mein lieber mitgackernder Mann kann die Lebensversüßungssprüche sogar im Büro erzählen.

Ich gebe mir meistens Mühe, das nicht zu tun. Nicht, weil ich allein im Büro bin.

Als Ausländerin muss ich zwar laufend Beweise erbringen, integriert zu sein, darf jedoch häufig genug nicht zeigen, dass ich zufällig mal bisschen mehr Integration drauf habe. Manchmal ist es viel nützlicher, dem eigens beauftragten Fachmann nicht mitzuteilen, welche Rechtschreibfehler er begangen hat, und auch nicht davon auszugehen, Muttersprachler seien bereit, mitzulachen oder zu diskutieren.

Dazu müsste man mich ja als eine der Ihresgleichen akzeptieren und das ist nicht dasselbe wie voll integriert, das weiß schließlich jeder.

Sei’s drum: Hauptsache nicht noch einmal ESC gewinnen.


Wie wär’s mit einer Empfehlung?

Liebe BetriebsanleitungsverfasserInnen!

Es bietet sich an, beim Verfassen einer Betriebsanleitung für Schweissanlagen penibelst auf das 100%-Vorkommen des Buchstabens w zu achten.

Ich sag’s nur. Mir schadet mein Lachen nicht. 😆

Brecht