Category Archives: ÜBERPAMETNA

Nekoč, nekje

Sobotna ljubljanska jutra so bila pretežavna za kar koli drugega, zato sem še dopoldne pogosto odpešačila na železniško postajo.

Med potjo se nisem mogla izogniti razmišljanju o preteklem garaškem tednu, analiza, sinteza, projekcija, okej. Bo. Dobra stran garanja za plačevanje najemnine mladi pianistki, ki v Ameriki pazi otroke, da si lahko s fulbrajtom privošči študij, je vsesplošna življenjska amnezija. Čez teden moram drugim poklicno pripovedovati veliko tega in mi ni treba razmišljati še o sebi. Kaj šele o tem, da predavateljstvo tudi ni ta pravi poklic zame. Kaj pa naj bi? Najemnina, diplomiranka, lajf. Pika.

Na srečo mojih cajtngov drugi obiskovalci ljubljanske železniške postaje niso preveč cenili. Izbiro med Süddeutsche, Frankfurter Allgemeine in Zeit sem opravila kar na licu mesta; odvisno od privlačnosti člankov na prvi strani.

Oh, ti časi! Ko sem še verjela, da obstaja Nekje, kjer so se judje sposobni izraziti o čisto vsem, analitično, strastno, osebno, neosebno, v dolgih besedah in z vso potrebno kompleksnostjo. Mene so bili v nasprotju z vsem tem krasnim novim svetom naštrikali povsem preprosto, zato med drugim tudi takšnih fines kot “levi in desni cajtngi” takrat nisem obvladala, sploh. Glavno, da vsebujejo dolge besede in še daljše članke.

A ti to bereš?
Je zanimalo francoskega soseda v moji novi nemški vasi, ki je z okom petelinjim zagledal Spiegel v moji roki. Seveda, se mi hoče biti navdušena, veliko zanimivih člankov vsebuje, na žalost imam zaradi preveč dela časa samo za en sam cajtng, ma paše, pa četudi pred spanjem.

Včasih.
Mu oklevajoče odvrnem.
Ne morem si privoščiti iskrenega odgovora, na podeželju je po vseh izkušnjah sodeč bolje biti previden tudi glede branja in ljudi ohranjati neobveščeno prijazne.


A Gender Bender,

 … first thing in the morning, no less.

  • “Dear Mrs. Client, I can deliver your translation next week.”
  • “Thank you, Mrs. Alcessa, that would be nice. Have a nice week.”
  • “Thank you, Mrs. Client, wish you a nice week, too.”
  • “Thank you. Actually, that would be Mr. Client, Nicolas being a French male name.”
  • “Oh, I am so sorry! I read your name as ‘Nicola’ … You know, I get called Mr. from time to time, too. Funny thing, no?”
  • “Yes, it happens all the time, no problem :-)”

Liar.


Gute Frage.

Ausländische Mitbürger haben auch dann schlechtere Chancen auf dem deutschen Arbeitsmarkt, heißt es, wenn sie dieselbe Ausbildung wie ihre deutschen Mitbewerber anzubieten haben. Somit nutzt ihnen der ganze in Deutschland absolvierte Bildungsweg kaum, wenn der Familienname falsch ist.

Schlingligerweise frage ich mich, ob die Beibehaltung des nichtdeutschen Familiennamens in Kombination mit einem Job, denn eindeutig nur Muttersprachler anderer Sprachen machen sollen, irgendwelche Vorteile bringt? Weil wenn ja, her damit!


Slovaška.

Kdo bi si mislil … Danes zjutraj sem bila hvaležna, da nas večina Evrope zamenjuje s  Slovaško:

“Slovaška kandidatka za podpredsednico Evropske komisije je svoj nastop pred parlamentom opravila slabo in bo najbrž zavrnjena.”


Zakaj sem toaletni papir vrgla v smeti.

Ker je smrdel, jasno.

Resda bi bilo bolje, če bi že v trgovini opazila, da toaletni papir po znižani ceni oglašujejo kot prijetno dišeč, vendar na to možnost pač nisem pomislila in nisem brala opisov na embalaži. Zanima me samo število plasti (4): ste res mislili, da prevajalci beremo opise izdelkov in navodila za njihovo uporabo?

Pri poceni papirju sem si privoščila pomoto kljub temu, da že dlje časa kolnem proizvajalce in prodajalce higienskih vložkov, ker mi na vso silo hočejo zasmraditi življenje: imam občutljiv nos in kar je njim dišava, je meni obupen smrad. Skrajni čas bo za menopavzo, se mi zdi. Ali pa za drage vložke od biokmeta, dobavljene še pred sedmo uro zjutraj.

Predstavljajte si, da je v manjšem kraju v nedeljo ena taka fajn prireditev, dan je lep in sončen, sprehajate se med stojnicami in ves čas vam pod nos sili tako imenovana dišava iz toaletnega papirja. Vaša prva misel je, da morate domov in pod tuš, potem pa ugotovite, da isti smrad oddajajo tudi drugi obiskovalci prireditve. Seveda: en sam večji prodajalec na vasi, ista posebna ponudba, veliko kupcev. Veliko smradu.

Ljeh. – – –

“Mal je čuden,” pravi moja frizerka, “ne maramo ga preveč, ker se nam prilizuje na tako ogaben način.”

Stranke se smejimo, medtem ko Hairkillerki oponašata vedenje njihovega novega svetovalca za marketing.

“Upam, da vam ne bo treba te sluzljave vsiljivosti po novem oponašati?” sem malce zaskrbljena.

“Ma ne, po novem moramo strankam pogosteje svetovati, kaj bi še lahko naredile z lasmi oziroma kaj še ponujamo pri nas. To mi ni všeč, ta vsiljivost, če kdo hoče kaj posebnega, nam bo že povedal.”

Moja najljubša vrsta frizerke. Če kaj hočem, bom že rekla, če imam vprašanje, ga bom zastavila, drugače pa bi samo rada striženje v miru.

“In, ti je všeč?”

“Jaaa!” posnemam njeno prejšnje posnemanje njihovega svetovalca za marketing: “Super je!” sem narejeno sladka.

Smeh.

No, frizura mi je res všeč, zelo kratka je, zato po novem kažem celo vrsto uhančkov.

Poletje in to.

00_frizura


The Exam Results Are In …

… and all I got was

Continue reading


Just in.

P1180259

Yes, I am really going to do it.

Wear skirts and dresses more often, that is.


Vejica v čudežni deželi, feat. Frišna

(INTRO: Ta zapis sem prvič objavila 28. februarja 2012 in ga danes objavljam ponovno)

Predvidevam, da vas med potepanjem po vseh teh komunikacijskih kotičkih svetovnega spleta vsake toliko prime, da bi.

Predvidevam, da si tudi vi vsake toliko zaželite, da bi vse te gostobesedne, prepametne spletne arogantneže s preveč časa enostavno zatrli. Temeljito. Vsaj enkrat. Naj gredo leporečit in pametovat drugam! Ali pa delat!

Danes ponujam brezplačno, preverjeno metodo, s katero lahko v nekaj stavkih podkurite marsikomu. Vabljeni v čudežno deželo prefinjenega pisnega maltretiranja vseh, ki si to zaslužijo ali si še bodo.

Prva stvar, ki jo bomo pri tem pustili zunaj, so tujke in podobne ljubke gravžarije. Te so namreč za pusice in z njimi nikogar ni mogoče prav resno matrati. Večina spletnih nakladačev jih itak uporablja v pogovornem jeziku in se jih  tako tudi črnih na belem ne prestraši preveč, velikokrat tudi takrat ne, ko bi se pravzaprav morala.

Torej: danes ne bomo strašili z besedami.

Prosim vas, da vstopite in zaprete vrata za sabo. 

Dobrodošli!

(Avtorica slike: Frišna. Obdelava: alcessa)

Continue reading


Klingt irgendwie gut. :-)

“Wegen seiner in der Hauptverhandlung zu prüfenden Gefährlichkeit kommt die Unterbringung in einem psychiatrischen Kartenhaus in Betracht.”

(QUELLE)


Še več modelov komuniciranja.

V prvem zapisu o modelih komuniciranja smo razmišljali o JAZ-komunikaciji, se pravi, komunikacijskem trikotniku, kjer je avtor sporočila daleč najbolj pomemben, ker tako misli sam ali ker tako mislijo drugi. Na koncu sem nam zastavila vprašanje o lastnostih drugih dveh možnih različic: 

In kaj je z ostalima točkama v komunikacijskem trikotniku? Ali potemtakem obstaja tudi model

_____SPOROČILO

JAZ__________________________________TI?

Seveda obstaja. Obstajajo cela področja, na katerih velja, da je sporočilo daleč najpomembnejše. Na primer znanstvene raziskave: si predstavljate, da se znanstvenik v sporočilu v glavnem ukvarja sam s sabo? Ali pa sodnik? Novinar?

Z veseljem bi dodala še politika kot primer osebka, ki bi mu morala biti vsebina njegovih sporočil veliko pomembnejša od njega samega, pa se bojim, da bi kdo lahko umrl od smeha.

V redu, strinjamo se, da je velikokrat treba ustvariti sporočilo zaradi sporočila samega, saj na svetu obstajajo tudi vsebine, pri katerih v bistvu nismo udeleženi in tudi naš sogovornik ne, temveč jih samo opisujemo.

Po drugi strani pa: kdaj ste se nazadnje soočili z zapisom, v katerem avtor govori o neki stvari, sebe sploh ne omenja, pa vam je takoj jasno, da dejansko govori samo o sebi?

Na primer oseba, ki na stroške davkoplačevalcev študira psihoanalizo, potem pa ostanek življenja v žep spravlja novce z javnimi zapisi o tem, kako bodo feministke pogubile te iste davkoplačevalce? Ne vem, na kateri točki se vi v takih primerih začnete spraševati o naravi avtorjevih odnosov z mamo, sestro, teto, punco, ženo, hčerko, you name it. Jaz kar precej hitro.

In kako si upam nekomu v mislih podtikati freudijanske križe in težave, če pa ta oseba ne piše o sebi, skorajda niti besede, temveč izključno o manjvrednih bioloških bitjih vrste človek z razpočnico med nogami?

Odgovor je preprost, boste porekli. Neznosna lahkost poznavanja sveta. Prelaganje svojih težav na druge in tretje je eden najbolj razširjenih mehanizmov nesposobnosti shajanja s samim sabo in s tovrstnimi projekcijami smo se srečali prav vsi. Predvidevam, da je bila večina nas kdaj tudi avtor kakšne. Ne? 😯 Res ne? 😈

V tej situaciji odsotnost konkretnih izrazov v sporočilu, ki bi nakazovali na dejansko zgodbo, nadomestimo s poznavanjem sveta in tako zapolnimo lažnivo luknjo (nastalo zaradi zavidanja razpočnice), ki jo je nekdo ustvaril s svojim kvazi objektivnim sporočilom, ki to ni.

Če vas ob tem preide zmagoslavje, naj kar takoj nadaljujem s svarilom: dejstvo, da smo enkrat pogledali v takšno luknjo in vanjo vrgli Resnico, da bo svet vsaj malce lepši, vsaj za trenutek, ne pomeni, da smo Majstori Interpretatorji Života.

Ravno nasprotno: ker zdaj vemo, da obstaja kao nevidno poudarjanje samega sebe kot komunikacijski model, smo dolžni toliko bolj ostro presojati vsako situacijo, v kateri bi se nam zdelo, da nekdo na zunaj poudarja objektivno Sporočilo, misli pa izključno Samega Sebe.

Drugače namreč namesto ugotavljanja resnične (ali temu podobne) situacije začutimo samo neznosno samovšečnost bivanja, saj bi nekoga z velikim veseljem potisnili v jazovski drek, da se bomo počutili večvredne. Kot bolj pametni opazovalci in analitiki.

Malo znanja je ravno tako nevarna stvar.

No, pa še zadnje vprašanje: ali smo se ljudje sploh sposobni osredotočiti na sogovornika?

______SPOROČILO

JAZ____________TI

Moje mnenje: zakaj ne bi bili?

Zase vem, da me drugi ljudje zanimajo bolj kot jaz, ker sebe že poznam in se le stežka presenetim. Ravno tako se ne strinjam s pavšalno trditvijo, da se ljudje zanimamo za soljudi le, kadar imamo od tega koristi.

No, ne strinjam se 100%: kadar se zanimam za druge ljudi, ker so ti zanimivi, čutim čustveno ugodje, ker se zanimam za druge ljudi, ker so ti zanimivi. Se pravi, da imam korist od tega, da čutim in ravnam v skladu s svojim značajem. 😯 .  🙄 .

Zelo samovšečno, ne da?

Predvidevam, da se vam je tudi ravnokar utrnila misel, da mnogo ljudi svojim soljudem sporoča, kaj vse so dolžni početi, da se bodo spremenili (naredi to, naredi tako, naredi tam, ti nisi to, ti nisi ono, moraš to, moraš tisto …), pa v resnici govorijo samo o sebi. Lepo od njih, da se ne pretvarjajo, da govorijo o svetu na splošno in jih zanima samo vsebina sporočila kot objektivna danost, vseeno. Biti TI ni vedno lahko.

Ko nekdo daleč preveč moralizira, ezoterikizira, sociologizira, psihologizira, etikicira ali nas čisto preprosto žali in kar jih je še diskurzov v zvezi s človeštvom, se na neki točki ravno tako vprašamo, kaj to pove o tej osebi, saj nam postane jasno, da kljub uporabi zaimkov kot TI in TEBI gledano globinsko nima problema z nami, temveč s sabo.

Še ena podobna situacija razlaganja sogovorniku, kaj vse mora narediti, da ga bomo imeli radi in spoštovali, je tista, ko je avtorja sporočil enostavno strah. Strah bivanja na tem svetu, kjer mrgoli ljudi, ki so drugačni od njega. Če bi bili vsi enaki, bi bilo vse lažje. Perverzna oblika: če bi bili na enak način kaput, se ne bi bilo treba toliko sekirati zaradi lastne kaputnosti. Če bi lahko celemu svetu na glavo poveznili svoj referenčni okvir, bi imeli nebesa na zemlji, JAZ in TI pa bi bila končno povsem nepomembna. Kao. Tudi v teh primerih smo dolžni razmisliti, kdaj ima nekdo vso pravico (ali celo dolžnost) sogovorniku sporočati, kaj si misli o njem, in na kateri točki sogovornik dejansko ni pomemben.

Zgodbe, ki jih piše resnično življenje? Posamezniki, ki na podlagi naših glasov zmagajo na resničnostnih šovih, čeprav niso najboljši od vseh, vendar nas potrjujejo v naši povprečnosti in pomanjkljivosti? Skandinavski plešasti debeluščki, ki so šli morit otroke, da jim ne bi bilo treba živeti na svetu, za katerega so čisto preprosto preveč omejeni?

(od tu naprej jaz zdaj več ne bi, čeprav sem v zvezi s to konstelacijo sebe, sveta in sogovornika prišla še do veliko več uporabnih misli in zaključkov. Finta ni v predavanju o njih, finta je v razmišljanju o njih)

(Poleg tega, da z vsako od teh komunikacijskih drž lahko zabredemo v težave, obstajajo tudi situacije, v katerih se katera od njih pričakuje od nas. Poleg tega obstajajo posamezna obdobja, ko so nekatere bolj razširjene: dandanes sicer še vedno velja, da je odrasla oseba sposobna govoriti o tretjih temah in pri tem pozabiti nase ali na sogovornika. Vsi pa tudi vemo, da je čedalje manj sramotno biti komunikacijski narcis in da samo za ta pojav duševnega stanja obstajajo mnoge komunikacijske situacije. Kdor na vsak način hoče opozarjati nase, mu bo to tudi uspelo.)