Category Archives: WINTER BLUEZ

What have I done?

For a reason I cannot put my finger on, I said Yes. Yes, I can.

Attend a Christmas party of a client’s. Next month.

Now I can’t believe I actually said yes.

The thing is, I am very happy in my moosing cave and don’t really want to leave it for other people. On the other hand, I really want to get to know the people I am in daily e-mail contact with. It cannot hurt.

So before an endless inner war broke out, I said yes.

Now I have nothing to wear.

And what am I going to talk about – work?

And what about my hair?

And how do I get there?

How do I get home?

Why did I say yes?!?

😆

😥

Advertisements

Nekoč, nekje

Sobotna ljubljanska jutra so bila pretežavna za kar koli drugega, zato sem še dopoldne pogosto odpešačila na železniško postajo.

Med potjo se nisem mogla izogniti razmišljanju o preteklem garaškem tednu, analiza, sinteza, projekcija, okej. Bo. Dobra stran garanja za plačevanje najemnine mladi pianistki, ki v Ameriki pazi otroke, da si lahko s fulbrajtom privošči študij, je vsesplošna življenjska amnezija. Čez teden moram drugim poklicno pripovedovati veliko tega in mi ni treba razmišljati še o sebi. Kaj šele o tem, da predavateljstvo tudi ni ta pravi poklic zame. Kaj pa naj bi? Najemnina, diplomiranka, lajf. Pika.

Na srečo mojih cajtngov drugi obiskovalci ljubljanske železniške postaje niso preveč cenili. Izbiro med Süddeutsche, Frankfurter Allgemeine in Zeit sem opravila kar na licu mesta; odvisno od privlačnosti člankov na prvi strani.

Oh, ti časi! Ko sem še verjela, da obstaja Nekje, kjer so se judje sposobni izraziti o čisto vsem, analitično, strastno, osebno, neosebno, v dolgih besedah in z vso potrebno kompleksnostjo. Mene so bili v nasprotju z vsem tem krasnim novim svetom naštrikali povsem preprosto, zato med drugim tudi takšnih fines kot “levi in desni cajtngi” takrat nisem obvladala, sploh. Glavno, da vsebujejo dolge besede in še daljše članke.

A ti to bereš?
Je zanimalo francoskega soseda v moji novi nemški vasi, ki je z okom petelinjim zagledal Spiegel v moji roki. Seveda, se mi hoče biti navdušena, veliko zanimivih člankov vsebuje, na žalost imam zaradi preveč dela časa samo za en sam cajtng, ma paše, pa četudi pred spanjem.

Včasih.
Mu oklevajoče odvrnem.
Ne morem si privoščiti iskrenega odgovora, na podeželju je po vseh izkušnjah sodeč bolje biti previden tudi glede branja in ljudi ohranjati neobveščeno prijazne.


Fulda, because why not.

P1310422 Continue reading


L’Hiver Badois

P1280778 Continue reading


Karlsruhe Europaplatz

Na poti me sreča kamelji prst, oblečen v pepermintno zeleno. Vseeno sem olajšana: kakor koli že zgleda, prisotnost mladine je pomirjujoča. Življenje – ne: utapljanje v kritični masi starcev ne bo kos pogače, tudi če smo bodoči starci trenutno še moderne osebe srednjih let. Za razliko od plemenite konzervativnosti prehuda okostenelost duha pač dolgočasi in po nepotrebnem utruja. Ni mi do tega.

Zaenkrat pa vsi skupaj, staro in mlado, sedimo na vlaku, z zabasanimi ušesi. Ne vem, zakaj ima moj ajPod tako rad Leonarda, najbrž sem dobila izdelek s posebej melanholičnim slučajnostnim algoritmom, na srečo je Cohen tudi meni pri srcu. Na srečo imam rada tudi Adele, čeprav je moja glasbena škatlica ne zna nehati igrati, takoj po prvi pesmi. Na srečo me velikokrat tudi preseneti.

Wo ist dein Schuh? Du hast ihn verloren … Als ich dir den Weg zeigen musste. Wer hat verloren?

Utrujena. Premalo spanja.

Skrbi me. Študij sem vpisala iz povsem logičnih razlogov, sedaj pa mi gre na živce, da imam premalo časa zanj. Kot vedno bi veliko raje študirala kot delala. Take mam že od nekdaj.press.
Vseeno nisem čisto prepričana, da me privlači samo študij – morebiti svoj čisto poseben čar nad mano izživlja tudi navidezna moč, ki jo oddajajo zakoniki? Brskanje po njih? Vse večje poznavanje pravil? Zakaj ljudje študirajo pravo – zaradi denarja ali subjektivnega prirasta moči? Oboje najbrž.

Ko tako berem kvazi informativna besedila na spletnih straneh odvetniških družb, ki razkrivajo, katere predpise po novem kršimo in pred katerimi posledicami se lahko z njihovo pomočjo hitro rešimo – mar je reklama na osnovi strahu pri tako (pozor: ironija) plemenitem poklicu primerna? Mar ne bi bilo nujno, da vsi skupaj takoj začnemo ravnati, kot da se požvižgamo na juristične vladarje v ozadju? No, ne čisto. Pravzaprav: seveda ne. Ampak vprašam pa se lahko. Vprašanja so koristna stvar. Si upam pojesti breskev?

Ja, veselim se svojega seminarja: tri in pol ure minejo kot v hipu. Mogoče se bom kdaj sprijaznila tudi z dejstvom, da bo moj uspeh na izpitih zaradi pomanjkanja časa vedno pod velikim vprašajem, veliko večjim kot kdaj koli prej. Glavno, da se kaj naučim, vse ostalo je daleč preveč dolgočasno.

Na primer Karlsruhe: živ dolgčas. Postajališče Europaplatz je pri nakupovalnem središču, kamor po novem hodijo najstniki z vseh vetrov, da si v znanem irskem šopu napolnijo ogromne nakupovalne vreče za malo keša. Na drugi strani? Ravno tako trgovine. Tudi na tretji in četrti strani trga isto. Ja no. Kaj pa bi rada?

Želite kartico zvestobe? Blagajničarka se mi avtomatsko simpatično nasmehne, ko kartico odklonim. Kdaj sem bila nazadnje v knjigarni? Hmmm … Če ne bi Civilnega zakonika pozabila doma, me tudi danes ne bi videli, pa ga rabim na seminarju. Za brskanje in odgovarjanje na vprašanja. Zdaj si že upam. Na začetku študija sem se vsakokrat tudi malce prestrašila, ker s svojim naglasom privlačim več pozornosti, kot bi mi bilo pri srcu. Tudi če so moji stavki pravilni. Nič več strahu. Tudi govorci z napačnim naglasom imamo svoje pravice. In vprašanja.

BGB pospravim in si grem pogledat modrce v ha und em. Lepi so, res.

Malce pred deseto polna jurističnega znanja spet stojim na postaji in opazujem mladino. Kul klobuk, krasen pirsing, množica zanimivih rukzakov in čudovitih čevljev. Fajn. Seveda imamo tudi tokrat skoraj vsi zaštopana ušesa. Ob tej uri tudi velja povečana nevarnost ropa: predvsem mobilci so zaželeni. Hm, bi tudi meni tatovi vrnili moj handy, ko bi ugotovili, da gre za neuporabno, desetletje staro nokijo?

Zaspana sem.

3_gernsbach duda


Xmas Snow Flakes

Snip, snap, went my scissors, a little bit here, a little bit there.

Tell me,” I said in a voice reserved for “This just occurred to me” conversation starters: “would you mind if I, you know, decorated our flat with a few paper snowflakes? Like … this one?”

P1190083

“Naaa, you do as you wish, that’s OK.”

“Well …” The nearer I am to the critical point, the more I want to have it all behind me: “I’d like to stick them on windows. And you cleaned those not so long ago.”

“??? – That’s OK, just do it.”

So I did. Continue reading


Proseni mafini s slivami / Millet Muffins With Plums

A zakaj mafini? Ker jih bom zamrznila, saj jih moram kos za kosom pojesti kar sama – pač živim z neprosojedcem.

Why muffins? Because I need to freeze them and eat them piece by piece – I live with a millet disliker.

proseni materialOpoldne: 1 skodelico prosa skuhala v 2 skodelicah vode. 10 minut. Pocukrala in posivkala na oko in pustila, da se ohladi.
Popoldne: primešala mlete mandlje po občutku, 2 jajci z občutkom in lonček kisle smetane. Bio. Sesekljala slive, jim dodala malce agavinega sirupa. Tudi, če ne bi.

Noon: 1 cup millet boiled in 2 cups water. 10 minutes. Sugar and lavender added by  eye, left to cool down.
Afternoon: ground almonds added by eye, 2 eggs added by hand, a pot of sour cream, too. Organic. Plums chopped, agave syrup added, even though not necessary.

proseni surovV papirčkih za mafine masa res zgleda malce čudno, na žalost sem dala samo po 2.
Papirčka.
45 minut na predogretih170°.

It does look funny in those muffin paper cups, unfortunately I used only 2 per piece.
Paper muffin cups.
45 minutes at already existing 170 °C.

proseni pecenMeni so lepi.

I like them.

proseni pecen2In dobri. Vseh 12 samo zame!

They’re quite yummy. And I get to eat all 12 of them!

Jana? Evo ti recept 🙂 po M-jino. Skoraj.


No, I Don’t Like It. Paris. (But it was still worth it.)

1 treppe

2 okno

3 ubahn

4 mraz

5 happy feet

6 versaj

7 versaj

8 versaj

9 trianon

10 trianon

Continue reading


Tja. Če je pa res :-)

“Pred mano je bil na vrsti starejši gospod, ki je malce poklepetal s poštarko. Prav zavzeto sta drug drugemu zatrjevala, da bo za veliko noč zagotovo topleje.”

“In?”

“Nič. Rekel sem, da vreme ziher ne bo boljše, nakar sta kar utihnila.”

😆 “A to bo začetek tvoje kariere kot Penzionistenšrek?”

Dragi moji, pred nami je nova runda mrzle zime, tokrat s soncem. Nič hudega, čeprav sem na skrivaj upala, da bova marca že zajahala jeklene konjičke in šla čez Reko pogledat v Francijo, najpozneje aprila pa bi v mojih vlažnih toplih sanjah za sabo imela že prve pohode po Deželi Pfalški. Da se mi je namesto tega sanjalo, da sem postala brezdomka, sploh omenjala ne bi, ker ni bilo prijetno.

Lepe praznike želim 🙂


Stillleben

Nachdem die sechs üppigen Kühe zureichend versorgt wurden, legt sich die magere Kuh zur Ruhe und beginnt sogleich zu träumen.

In ihrem Traum schneit es kalt und grau, der Herr ist weg und im Stall gibt’s keinen Platz mehr. Die große weite Welt grinst.