Category Archives: ZA STARE BETEŽNE OČI

No, I Don’t Like It. Paris. (But it was still worth it.)

1 treppe

2 okno

3 ubahn

4 mraz

5 happy feet

6 versaj

7 versaj

8 versaj

9 trianon

10 trianon

Continue reading

Advertisements

Za dobroto je treba … trpeti!

testo(karpalni – levo in desno! 15 minut) Continue reading


Stop Me (cause I’m having too much fun)

00_fun2

(Study at the weekend? Yes, I did that, too)


Perzeidi

Kadar si nekaj zelo želim videti, pa se stvar skriva pred mano, jo označim za neobstoječo. S tem jo seveda samo izzivam, da naj se mi končno pokaže, kaj pa drugega. 🙂

Tako sem pred dvema letoma za neobstoječe označila Saturnove lune, dokler jih nisem imela čast opazovati skozi daljnogled, za kar se je posebej potrudil moj dragi (aka me ponoči odpeljal na osamljeni travnik in mi pokazal Saturn, potem pa sem eno za drugo odkrivala šibko sijoče lunice).

Letos sem tudi bila potolažena v zvezi z losi na Finskem, saj sem med vožnjo zagledala enega med kosilom. Absolutno najpomembnejša pa je bila potrditev, da Velike bobnarice dejansko obstajajo – v Siikalahtiju namreč.

No, tudi z zvezdnimi utrinki do sedaj nisem imela veliko sreče, najbrž zato, ker težko dolgo zdržim buljiti v nočno nebo. To seveda ne pomeni, da do včeraj nisem videla še nobenega, ma včeraj je možev sodelavec poskrbel za moj osebni rekord: vse radovedne je namreč povabil na kratek nočni sprehod, pokazal nam je nekaj ozvezdij in kmalu so se pojavili Perzeidi. Ob pol dveh zjutraj sem navdušena razlagala, da morava vajo kmalu ponoviti. Lepo je bilo.

(Mala bobnarica, Vogelpark Walsrode)


Včasih res prehitro razmišljam. :-)

“Ooo, jaz bi tudi kontaktne leče.”

Sem izjavila prejšnjo soboto, bližje svojemu štiridesetemu, kot bi bilo dobro zame. In zakaj v soboto? Ker je to prvič, da sem pomislila, da bi očala med veslanjem in hribolazenjem zamenjala za kontaktne.

Od kdaj neprekinjeno nosim očala? Od začetka dvatisočih, pa tudi že pred tem kar nekaj daljših obdobij.

Zakaj sem šele zdaj pomislila na kontaktne leče?

Ja nu, ker sem tako neverjetno hitra.

In ker sem na dopustu spraskala stekelce, sanjaseminekjeinkako, ampak je že drugič v enem letu. In to stane. 😦

Pojma nimam, kdaj mi bo uspelo prilesti do optika. Upam, da ne bom že na vratih priznala, da mi je to prvi put. 😳


In der Pfalz

“Ich habe einen Wanderweg entdeckt, der viel versprechend klingt. Ein so genannter Felsenweg. 17,5 Kilometer lang. In der Pfalz.”

In der Pfalz! Das ist immer eine gute Idee, das weiß ich inzwischen.

Die meisten Menschen, die wir auf dem Weg treffen, wirken auch so glücklich.


Midlife Crisis

Now happening in a place near you: Continue reading


Der Blick IV

Der Vormittag lässt eindeutig erahnen, wie heiß der Tag auf den Straßen der Großstadt noch werden wird.

Nur noch die andere Straßenseite und dann können sie zusammenpacken. Der ältere wartet ruhig, während sein junger Praktikant sein Nivellierinstrument überprüft.

“Guck mal, ich habe Milchpulver dabei!” Er schaut auf und lächelt sie an: “Gut.” Sie sagt noch etwas, ganz leise, lächelt zufrieden, dann geht sie weiter.

Der Chef jedoch zuckt bei ihren ersten Worten zusammen. Da war doch dieses eine Mal, in Klagenfurt, da stand einer hinter einer Ecke und verteilte Schläge mit seinem Regenschirm. Es gibt sie noch, solche Momente.


Der Blick

“Ich weiß, was das ist!”

Ihr Unterkinn zittert leicht, während sie die liebevoll gebundene Schlaufe von der dunkelroten Pappschachtel zerrt. Akkurate Guter-Kumpel-Kurzfrisur, Brillengestell mit zwei Buchstaben an der Seite. Zwei ältere Frauen, die ihr billigend zuschauen.

Die Armbanduhr in der Schachtel bringt das Leuchten in ihre Augen. Siegesgewiss starrt sie darauf, die Bluse straff über den Bauch und den Busen, die kurzen Beine unruhig.

Nach kurzer Zeit macht sie den Deckel zu und beobachtet ausdruckslos die im Zugfenster vorbei eilende Kleinstadt.


Še več modelov komuniciranja.

V prvem zapisu o modelih komuniciranja smo razmišljali o JAZ-komunikaciji, se pravi, komunikacijskem trikotniku, kjer je avtor sporočila daleč najbolj pomemben, ker tako misli sam ali ker tako mislijo drugi. Na koncu sem nam zastavila vprašanje o lastnostih drugih dveh možnih različic: 

In kaj je z ostalima točkama v komunikacijskem trikotniku? Ali potemtakem obstaja tudi model

_____SPOROČILO

JAZ__________________________________TI?

Seveda obstaja. Obstajajo cela področja, na katerih velja, da je sporočilo daleč najpomembnejše. Na primer znanstvene raziskave: si predstavljate, da se znanstvenik v sporočilu v glavnem ukvarja sam s sabo? Ali pa sodnik? Novinar?

Z veseljem bi dodala še politika kot primer osebka, ki bi mu morala biti vsebina njegovih sporočil veliko pomembnejša od njega samega, pa se bojim, da bi kdo lahko umrl od smeha.

V redu, strinjamo se, da je velikokrat treba ustvariti sporočilo zaradi sporočila samega, saj na svetu obstajajo tudi vsebine, pri katerih v bistvu nismo udeleženi in tudi naš sogovornik ne, temveč jih samo opisujemo.

Po drugi strani pa: kdaj ste se nazadnje soočili z zapisom, v katerem avtor govori o neki stvari, sebe sploh ne omenja, pa vam je takoj jasno, da dejansko govori samo o sebi?

Na primer oseba, ki na stroške davkoplačevalcev študira psihoanalizo, potem pa ostanek življenja v žep spravlja novce z javnimi zapisi o tem, kako bodo feministke pogubile te iste davkoplačevalce? Ne vem, na kateri točki se vi v takih primerih začnete spraševati o naravi avtorjevih odnosov z mamo, sestro, teto, punco, ženo, hčerko, you name it. Jaz kar precej hitro.

In kako si upam nekomu v mislih podtikati freudijanske križe in težave, če pa ta oseba ne piše o sebi, skorajda niti besede, temveč izključno o manjvrednih bioloških bitjih vrste človek z razpočnico med nogami?

Odgovor je preprost, boste porekli. Neznosna lahkost poznavanja sveta. Prelaganje svojih težav na druge in tretje je eden najbolj razširjenih mehanizmov nesposobnosti shajanja s samim sabo in s tovrstnimi projekcijami smo se srečali prav vsi. Predvidevam, da je bila večina nas kdaj tudi avtor kakšne. Ne? 😯 Res ne? 😈

V tej situaciji odsotnost konkretnih izrazov v sporočilu, ki bi nakazovali na dejansko zgodbo, nadomestimo s poznavanjem sveta in tako zapolnimo lažnivo luknjo (nastalo zaradi zavidanja razpočnice), ki jo je nekdo ustvaril s svojim kvazi objektivnim sporočilom, ki to ni.

Če vas ob tem preide zmagoslavje, naj kar takoj nadaljujem s svarilom: dejstvo, da smo enkrat pogledali v takšno luknjo in vanjo vrgli Resnico, da bo svet vsaj malce lepši, vsaj za trenutek, ne pomeni, da smo Majstori Interpretatorji Života.

Ravno nasprotno: ker zdaj vemo, da obstaja kao nevidno poudarjanje samega sebe kot komunikacijski model, smo dolžni toliko bolj ostro presojati vsako situacijo, v kateri bi se nam zdelo, da nekdo na zunaj poudarja objektivno Sporočilo, misli pa izključno Samega Sebe.

Drugače namreč namesto ugotavljanja resnične (ali temu podobne) situacije začutimo samo neznosno samovšečnost bivanja, saj bi nekoga z velikim veseljem potisnili v jazovski drek, da se bomo počutili večvredne. Kot bolj pametni opazovalci in analitiki.

Malo znanja je ravno tako nevarna stvar.

No, pa še zadnje vprašanje: ali smo se ljudje sploh sposobni osredotočiti na sogovornika?

______SPOROČILO

JAZ____________TI

Moje mnenje: zakaj ne bi bili?

Zase vem, da me drugi ljudje zanimajo bolj kot jaz, ker sebe že poznam in se le stežka presenetim. Ravno tako se ne strinjam s pavšalno trditvijo, da se ljudje zanimamo za soljudi le, kadar imamo od tega koristi.

No, ne strinjam se 100%: kadar se zanimam za druge ljudi, ker so ti zanimivi, čutim čustveno ugodje, ker se zanimam za druge ljudi, ker so ti zanimivi. Se pravi, da imam korist od tega, da čutim in ravnam v skladu s svojim značajem. 😯 .  🙄 .

Zelo samovšečno, ne da?

Predvidevam, da se vam je tudi ravnokar utrnila misel, da mnogo ljudi svojim soljudem sporoča, kaj vse so dolžni početi, da se bodo spremenili (naredi to, naredi tako, naredi tam, ti nisi to, ti nisi ono, moraš to, moraš tisto …), pa v resnici govorijo samo o sebi. Lepo od njih, da se ne pretvarjajo, da govorijo o svetu na splošno in jih zanima samo vsebina sporočila kot objektivna danost, vseeno. Biti TI ni vedno lahko.

Ko nekdo daleč preveč moralizira, ezoterikizira, sociologizira, psihologizira, etikicira ali nas čisto preprosto žali in kar jih je še diskurzov v zvezi s človeštvom, se na neki točki ravno tako vprašamo, kaj to pove o tej osebi, saj nam postane jasno, da kljub uporabi zaimkov kot TI in TEBI gledano globinsko nima problema z nami, temveč s sabo.

Še ena podobna situacija razlaganja sogovorniku, kaj vse mora narediti, da ga bomo imeli radi in spoštovali, je tista, ko je avtorja sporočil enostavno strah. Strah bivanja na tem svetu, kjer mrgoli ljudi, ki so drugačni od njega. Če bi bili vsi enaki, bi bilo vse lažje. Perverzna oblika: če bi bili na enak način kaput, se ne bi bilo treba toliko sekirati zaradi lastne kaputnosti. Če bi lahko celemu svetu na glavo poveznili svoj referenčni okvir, bi imeli nebesa na zemlji, JAZ in TI pa bi bila končno povsem nepomembna. Kao. Tudi v teh primerih smo dolžni razmisliti, kdaj ima nekdo vso pravico (ali celo dolžnost) sogovorniku sporočati, kaj si misli o njem, in na kateri točki sogovornik dejansko ni pomemben.

Zgodbe, ki jih piše resnično življenje? Posamezniki, ki na podlagi naših glasov zmagajo na resničnostnih šovih, čeprav niso najboljši od vseh, vendar nas potrjujejo v naši povprečnosti in pomanjkljivosti? Skandinavski plešasti debeluščki, ki so šli morit otroke, da jim ne bi bilo treba živeti na svetu, za katerega so čisto preprosto preveč omejeni?

(od tu naprej jaz zdaj več ne bi, čeprav sem v zvezi s to konstelacijo sebe, sveta in sogovornika prišla še do veliko več uporabnih misli in zaključkov. Finta ni v predavanju o njih, finta je v razmišljanju o njih)

(Poleg tega, da z vsako od teh komunikacijskih drž lahko zabredemo v težave, obstajajo tudi situacije, v katerih se katera od njih pričakuje od nas. Poleg tega obstajajo posamezna obdobja, ko so nekatere bolj razširjene: dandanes sicer še vedno velja, da je odrasla oseba sposobna govoriti o tretjih temah in pri tem pozabiti nase ali na sogovornika. Vsi pa tudi vemo, da je čedalje manj sramotno biti komunikacijski narcis in da samo za ta pojav duševnega stanja obstajajo mnoge komunikacijske situacije. Kdor na vsak način hoče opozarjati nase, mu bo to tudi uspelo.)