Predpraznično losovanje

Kaj čem, pasalo je. Sonček, skuštrana, z dvema krpama v roki in polnim vedrom pri nogah.

Čistila sem smetnjake pred bajto. Šest njih, za tri gospodinjstva. Če so pa bili umazani in resnično grd pogled z balkona. Pomlad je čas za balkonovanje, to se ve.

Sosed je bil zgrožen: “Pa brez rokavic?” Za trenutek sem odložila delo in mu podarila širok nasmeh v tistem trenutku samooklicane imunske zmagovalke:  “Ja. Gre hitreje.”

Ne, ne bi rekla, da imam pomešane pojme:

Seveda vem, da obstajajo racionalni razlogi, zakaj se v vasi mojega mladostniškega kmetovanja ženske niso bale grmenja, moški pa ne umazanije. Ko je grmelo, je bilo treba pridelke spravljati posebej hitro. Z umazanijo se človek na čisto ta pravi vasi sreča vsak dan in če bi bežal pred njo, bi tekel v krogu ali pa vstran. To je znano.

Spalne vasi pa … čist zrak, sonček, ptičke, rožice, mir in vsepovsod malce čuden folk. To je treba vedeti.

Nič hudega.

Še dobro, da se moram skrivati za svojim delom.

Advertisements

Spomladansko balkonovanje

Ne vem, najbrž sta kaput. Najini oljki, nad katerima sva bdela kot helikopterska starša, dokler nama ni za badenske razmere preostra zima prekrižala načrte.

Mogoče pa si še opomoreta. Za vsak slučaj kupiva dve novi, za primerjavo takorekoč, in se odločiva naravi dati prosto pot. Drugače znano tudi kot “za kompliciranje ni časa – kar bo, pa bo”.

Ker sem po duši romantik, predlagam, da na balkon dava še dve jagodi. Kar bo itd.

Ker sem po duši v resnici neromantičen realist (sori za pretvarjanje v prejšnji vrstici), sem seveda opazila, da od preselitve na vas sivim. Pri tem pa je vas s svojim čistim zrakom in pomanjkanjem gužve resnično ta prava stvar za naju. Vseeno: sivim. Vse ostalo kot vedno, energije več kot dovolj, samo lasje izgubljajo barvo. Tistih nekaj novih srebrnih las ni tema, na udaru so povsem vidno tudi vsi ostali.

Sosed je začel z vici o seniorjih, med smehom mu obljubljam tepež. Kaj pa naj? Prosim za minuto molka in vsem skupaj po vaško razložim, da si ne bom barvala las in da zna biti, da bom kmalu zgledala najstarejša v bajti, čeprav sem najmlajša? Tja, sori, ker mi je vseeno.

A se še kdo veseli Ameriških bogov? Komaj čakam!

Aja, aja, aja, da ne pozabim: zdaj sem na voljo tudi na Twitterju in Instagramu, pod enakim imenom, in če se kdo čudi: vse to samo zato, da lahko sledim Justinu.

Trudeauju.

Bieber je po nemško bober. To pove vse.


There’s the rub …


Maji v Speyerju

Tako gledano sva se tudi malce žrtvovala: pustna nedelja, toplo sonce, midva pa v muzej namesto v naravo.

p1380365

Razstava o Majih v Speyerju bo sicer na voljo vse do aprila, vendar februarja vsaj teoretično obstaja možnost čedalje lepšega vremena, da čedalje daljših dni niti ne omenjam, zato je bilo vsekakor najbolje v Zgodovinski pfalški muzej iti čim prej. Če ne drugega, bom izvedela, kako drugi ljudje živijo z naravo – vedno zanimiva tema.

Izkazalo se je, da so si Maji omislili boga koruze. Ni slaba ideja. S koruznimi listi naglavno okiteni moški so tako za malo denarja pridobili status zemeljskega kraljevskega božanstva.

p1380409

Še boljša ideja je bila boginja čokolade – človek jih čisto razume!

p1380417

Da so božje lastnosti pripisovali tudi mačkam, je ravno tako razumljivo. Nekako pa jim ni uspelo v vsakem primeru izdelati strah vzbujajočih podob jaguarja oziroma z jaguarjem okitenega moškega. Polboga. Kar koli. Buci buci, lepotec!

p1380377

Maji so zelo inteligentno ljudstvo, ki je poleg koruze stavilo na astronomijo, matematiko, astrologijo in druge duhovne vsebine. Zadevali so se s čokolado, z gobami, drugimi naravnimi strupi, dimom, krvjo, menda tudi z alkoholom, v skrajni sili pa so si duha razširjajoče substance za vso večnost dokazano privoščili s klistirjem.

p1380401

Tudi njihova pisava je izredno zanimiva in povsem ljubka.

p1380436

Ravno tako zanimiv je stripovski slog slikanja, ki se ga nisem mogla nagledati. Živahen, ne da?!?

p1380394

Tudi glede dragih okrasnih kamnov niso imeli slabega okusa: žad je resnično dobra izbira.

p1380427

Čeprav: v zobe si ga sama ne bi dala vdelati.

p1380434

Maji so bili tudi športniki: igre z žogo in ples sta bila velikega pomena, očitno pa tudi boksanje, kot dokazuje ta figurica škrata z boksarsko rokavico.

p1380405

Krasna razstava. Ena najboljših sploh. Človek na vsakem koraku najde zanimive informacije in slike, knjige o Majih, ki jih zdaj želim prebrati, so se kar same dale na seznam.

Toplo priporočam!


La Forêt-Noire. Mon Amour.

p1380249 Continue reading


Kreativa pač.

20170126_143307

Continue reading


Nekoč, nekje

Sobotna ljubljanska jutra so bila pretežavna za kar koli drugega, zato sem še dopoldne pogosto odpešačila na železniško postajo.

Med potjo se nisem mogla izogniti razmišljanju o preteklem garaškem tednu, analiza, sinteza, projekcija, okej. Bo. Dobra stran garanja za plačevanje najemnine mladi pianistki, ki v Ameriki pazi otroke, da si lahko s fulbrajtom privošči študij, je vsesplošna življenjska amnezija. Čez teden moram drugim poklicno pripovedovati veliko tega in mi ni treba razmišljati še o sebi. Kaj šele o tem, da predavateljstvo tudi ni ta pravi poklic zame. Kaj pa naj bi? Najemnina, diplomiranka, lajf. Pika.

Na srečo mojih cajtngov drugi obiskovalci ljubljanske železniške postaje niso preveč cenili. Izbiro med Süddeutsche, Frankfurter Allgemeine in Zeit sem opravila kar na licu mesta; odvisno od privlačnosti člankov na prvi strani.

Oh, ti časi! Ko sem še verjela, da obstaja Nekje, kjer so se judje sposobni izraziti o čisto vsem, analitično, strastno, osebno, neosebno, v dolgih besedah in z vso potrebno kompleksnostjo. Mene so bili v nasprotju z vsem tem krasnim novim svetom naštrikali povsem preprosto, zato med drugim tudi takšnih fines kot “levi in desni cajtngi” takrat nisem obvladala, sploh. Glavno, da vsebujejo dolge besede in še daljše članke.

A ti to bereš?
Je zanimalo francoskega soseda v moji novi nemški vasi, ki je z okom petelinjim zagledal Spiegel v moji roki. Seveda, se mi hoče biti navdušena, veliko zanimivih člankov vsebuje, na žalost imam zaradi preveč dela časa samo za en sam cajtng, ma paše, pa četudi pred spanjem.

Včasih.
Mu oklevajoče odvrnem.
Ne morem si privoščiti iskrenega odgovora, na podeželju je po vseh izkušnjah sodeč bolje biti previden tudi glede branja in ljudi ohranjati neobveščeno prijazne.


December Cooking Orgies. A Summary of 4.

tisch Continue reading


Happy Moose: Week 52/2016

One thing I happen to be really good at is leisure. Free time. Holidays.

Sigh. And then some.

Last week, we played Anno 1404 till dawn a few times and slept very late, we visited the last Xmas market on 28th and bought quite a few sweets (nougat from Provence! Italian style cookies!) and we still managed to clean our home sufficiently before the new year arrived.  I really adore such simple pleasures and so much leisure.

Now, this is the last post in my Happy Moose 2016 series and a summary would be OK.

As we all know, 2016 wasn’t a good year. I actually wrote this post on December 30, just in case something happens before 2017 arrives to save us all. Which it probably won’t manage on its own, but still: some simple private claims shouldn’t be our world’s biggest, biggest problem.

And while I was often astounded at the quantity of bad news bestowed upon us this year, it wasn’t for the first time in my life I got to live in such an energy draining, scary period of time. I am actually a real pro at counting my blessings and being thankful for just about everything that won’t kill me. No sarcasm intended.

It was also a happy year, in many important ways: I read some good books, I found some time to study, we had a most beautiful summer paddling tour on Altmühl and a great time in Normandy (where I was forced to speak French and suprised myself at how much I could actually explain in a language that means so much to me)… I had a few deep discussions with my better half, which I always love but seldom find enough time and energy for, we laughed a lot because we roll this way …  and we spent many hours enjoying our workout, always a good topic to talk about.

Next year, I won’t be telling you about the ways I am happy. You will have found out by now my life’s not really that adventurous and maybe you even assumed I wrote about those happy moments for myself, more or less, so no need to continue telling you similar things next year (meaning I hope we survive next year). Nope, next year is back to Square One: I’ll just write what I want at the moment, in a language of my choice.

I wish you the best 2017 possible!


Happy. New. Year 2017.

saludos17