Posamezniki, tako pravijo moji pametni učbeniki za ekonomijo, na trgu dela ponujajo svoje delo (+ znanje, sposobnosti in spretnosti), podjetniki (ipd.) pa posameznike zaposlujejo in na trgu izdelkov (torej blaga in storitev) ponujajo izdelke, ki so jih ponudniki dela ustvarili.
Se pravi, da bi podjetnike, ki ponudnike dela zaposlujejo z namenom proizvodnje dobrin, bilo treba imenovati … DELOJEMALCI. Jemljejo namreč naše delo in ga pretvarjajo v … kapital.
Po tej logiki, ki se mi ne zdi prav nič neumna, smo mi DELODAJALCI, saj podjetnikom dajemo svoje delo in zanj prejemamo … gnar. Če imamo to srečo.
Vse bi bilo drugače, če bi stvari poimenovali tako, kot je najbolj logično, se vam ne zdi?
moosings 
June 26th, 2013 at 20:05
Jap, v tem primeru se zelo strinjam! 🙂
June 27th, 2013 at 09:51
Ja, ampak potem bi nas delojemalci morda morali celo obravnavati kot “dragocene”, nujne, potrebne, potem delodajalci ne bi bili več samo objekti (če ne boš ti, jih je pa n za tabo). Verjetno bi tak preobrat v filozofiji zrušil njihov sistem: jaz sem bog i batina, ti si lahko srečen, da sem te vzel pod svoje okrilje > in ja, postavil stvari na mesto!
June 27th, 2013 at 10:10
Točno to sem razmišljala, ja. Nič ne rečem, opcija “če mi ne prodaš svojega dela, kupim mašino” seveda obstaja, ma ne vsepovsod. In kjer je človek potreben, brez njega ni mogoče ustvariti kapitala (oz. BDP-ja oz. vrednosti, vrednost itd.), torej podjetje propade.
Po drugi strani pa bi se končno bilo treba zavedati, da tudi socialni nemiri pomenijo izgubo oz. propad kapitala. Nesrečni nezaposleni v velikih množicah so ekonomska enota, ki ima svojo ceno, če si pameten.