So that’s what remains the morning after?
A taste of garlic coming from seemingly inexhaustible depths?
Luckily, I have already pushed 40, so I am not that easy to surprise.
Even though I paid 130 teuros for the dinner.
But I do wonder … How on Earth could I have ever found the Gaussian bell curve fascinating?
I mean, when you realize for sure you haven’t reached its bell fat in things that matter and life can be particularly strenuous because of that – how come I still think everything will be OK?
Hmmm …
So we had our date in a famous restaurant yesterday, because we celebrated 10 years of my being a mini business person.
And I thought they’d mention garlic if there was garlic inside.
But I wasn’t prepared for cold couscous “Indian way” as amuse-bouche … You know: I hate cold couscous … but I wanted to be polite so I swallowed. It turned out Indian people are basically to be considered as Garlic people. Who knew?
Bleurgh. 😦
And where are all the lovely black truffle shavings that made my ravioli so delicious? Why no after taste today?I tell you, garlic is devil’s work, it drives away all the pleasure one was able to lay hands on.
Oh well, I guess if Mr. Quixote couldn’t change the world, I am not going to either. Apart from other bad things, I am going to be force fed garlic by mainstream minds repeatedly, no matter how exclusive their cuisine. 😦
moosings 
February 12th, 2014 at 11:43
Oh 😦 Za tako ceno bi človek res pričakoval, da bo vse točno tako, kot bi moralo biti 😦
(Čeprav … Jaz imam rada česen, tako da tašnih težav na srečo nimam …)
February 12th, 2014 at 11:52
Ne vem, zakaj tako imenovani dragi kuharji mislijo, da je česen nekaj, kar vsak prenese. Da o mrzlem kuskusu ne govorim 😦 Ampak vse ostalo pa je bilo perfektno in precejšen delež računa je zasedla krasna buteljka RES dobrega belega vina (najbrž moja najdražja do sedaj) …
February 12th, 2014 at 11:58
Ah, ok, za kvalitetno vino je pa res treba odšteti kakšen evro več.
Ampak takele “malenkosti” žal pokvarijo še tako popolno izkušnjo
February 12th, 2014 at 13:18
Hja, “dragi” kuharji si mislijo marsikaj… je pa res da je težko prav vsakemu ustreči, vsak ima svoje fore. Jaz recimo ne prenesem muškatnega oreščka. Nekoč sva šla na eno tako fino in drago večerjo… bilo je zares nadvse okusno… obakrat… ko je šlo dol… in ko je šlo ven…
February 12th, 2014 at 14:34
Aaa, Watson – nisem vedela, da je muškatni orešček tako nevaren, za čuda pa ne vem, ali sem ga že kdaj dobila v restavraciji …
February 12th, 2014 at 21:24
Oh, ti imaš pa res smolo s temi restavracijami, ne? Ampak vseeno čestitke za desetletnico 😉
Ps: očitno se boš morala spremenit v eno tečkastko gostjo, ki za vsako reč vpraša, kaj pa je tu notri – a je tu če***? Ker če so hudi šefi, itak naredijo jed vsakič sproti (?) in lahko pač tisti nesrečni č pač izpustijo, ne?
February 12th, 2014 at 21:26
Ker, iskreno povedano, jaz imam vedno malo drugačne želje, kot so tiste v meniju, in skoraj povsod začnem nekaj po svoje “težit” (brez tega, onega, tretjega…). Malo čudno gledajo, ampak ponavadi ni panike in potem sem vsa navdušena in hvalim kuharja in tudi oni pozabijo na mojo tečnobo…
February 13th, 2014 at 17:31
Ko sva šla k Francozu za 10. obletnico poroke, sem se s kelnarco zmenila, da če bi bil v mojem krompirju česen, da ga ne bodo dali noter. Pa ful prijazna je bila in lepo sem razložila, da mi od česna postane slabo. Guess what I got … Slabo mi ni bilo zaradi krompirja, predvidevam, okus v ustih pa je bil grozen še naslednji dan.
Pri nas imamo indijsko restavracijo, kamor redno hodiva in kjer naju malce poznajo. Opombo o česnu tudi. Vseeno sem ga nazadnje fasala, kljub omembi, prvič, kar hodiva tja. No, zdaj ne hodiva več tja.
Kadar v omiljenem kinu greva na solatni krožnik, jim enostavno rečem, da ne bom nobenega dresinga, ker so vsi s česnom. Potem vsaj dobim kis in olje, ki ju sicer tudi nočem, vseeno … Za moževega 40. sva jedla v hotelu, kjer so mi obljubili, da vegetarijanskih zadev ne kuhajo s česnom in res niso. Ne samo to, izkazalo se je, da obvladajo zelišča in začimbe in vegetarijansko hrano. Kdo bi si mislil, da se v tem smrdečem klobasičarsko česnovem svetu kaj takega sploh najde … Ne pretiravam, pri nas v bloku nekdo ne zna kuhati in to moramo izvedeti prav vsi, vsak teden.
Na zgornji večerji sem natančno prebrala jedilnik in se odločila, da bi napisali, če bi bil kje noter česen. Tako ga potem res ni bilo. Razen v amuse bouche, ki ga najbrž vsake toliko pripravijo drugačnega in ki ni na jedilniku, ker gre za šefovo presenečenje. Kao na indijski način – obožujem indijsko hrano. Dobila sem majhno kroglico mrzlega kuskusa, ki jo pogoltneš v dveh zalogajih, ugotoviš, da je bil noter česen, potem hitro poješ super dober kruh, prekrasno solato s čudovitim balzamikom, raviole s tartufi, sorbet s sadjem, espresso, vmes pa še dobro belo vino. Zjutraj se zbudiš z groznim okusom po česnu.
Do sedaj sem se vedno menila vnaprej, od sedaj se bom tudi, pa hrano bom pošiljala nazaj, če bo vseeno s česnom. Kaj pa mi drugega preostane.
February 13th, 2014 at 17:36
Aja, še dobro, da me prepogosto ne vleče v restavracije, ker sem po naravi nagnjena k zagrenjenosti spričo prehude odsotnosti lastne kreativnosti in divjega prilagajanja okusu (pod)povprečne večine, sploh če je stvar draga. Tako pa se tolažim, da moj mož zadeve skuha veliko bolje od vseh restavracij, v katerih sva do sedaj bila. Res jih.
No, vse skupaj ima tudi temno stran: delam – doma. Športam – doma. Jem – doma. Filme največkrat gledam – doma. Včasih bi res pasalo ustvarjanje užitkov prepustiti folku izven doma, pa nikakor ne gre 😦
February 13th, 2014 at 22:09
Ojej, ja potem pa res ta drugo, zavrneš … čeprav to pa jaz zelo težko naredim, ne vem, zakaj, mi je vedno nerodno, ko moj odločno nastopi in se ne pusti (če je mrzlo, drugače od naročenega ipd). Z drgim komentarjem sev celoti strinjam, sploh se ne spomnim, kdaj sem nazadnje kaj res strašno okusnega jedla zunaj, doma pa kar ratuje 🙂