Mandatory Moose Manna

 

Qui Mal Y Pense …

A breathalyzer for everyone. In France.

So this is how the new French government is planning to finance the new “pensions at 45 and manna for everyone”-policy?!?!

From 1 July 2012 on, every driver in France needs to have a breathalyzer in his/her car. 

And from November 2012 on, the French police may require you to pay 11 teuro if you haven’t bought a breathalyzer or two before crossing the border. Plus, they will earn money by not having to have a breathalyzer on them.

“So how do you say ‘Alkoholtest’ in French?” I ask Heike, who’s in the same French course. “Well,” she hesitates, “you say ‘gluck gluck’ and pretend you’re putting something into your mouth. They’ll know, ze French.”

Luckily, I don’t need one when riding a bike. Not yet.

Hubby Does Asparagus On Sunday

(croissants with goat cheese, chestnuts, Ayurvedic sauce, cooked asparagus, some hazelnuts)

Cold Outside.

Posledice včerajšnje žurke v dvoje

Mož je že stomilijontič prišel s poslovne poti in me zalotil pri “slikanju”. Spila sva kakšen kozarček ali dva, se pogovarjala, jaz pa sem packala naprej …

Odgovor na: (Navidezna) svoboda ali Je res ves svet moj?

Najprej pojasnilo: z veseljem bi zapis z zgornjim naslovom pokomentirala kar na blogu njegove avtorice, Sadie Bond, pa ne morem. Na Blogosu me namreč ne marajo.

Pa pojdimo po vrsti:

a) Da je denar svoboda, velja šele od določenega, za čuda ne previsokega zneska naprej. Nemški sociologi govorijo o omogočeni participaciji v socialnem življenju, ki naj bi jo pri nas na primer omogočala podpora za brezposelne Hartz IV. Znesek ni previsok, jasno, in svoboda njegovih prejemnikov je zelo odvisna od njihovih želja. Nekateri raje gredo laufat s prjatli, drugi pa bi radi šli na koncert od Beyonce in snemali s pametnim telefonom.
Se pravi, da bi bilo pri enačbi “denar = svoboda” nujno upoštevati še osebnost imetnika denarja. Če na primer gre za introvertirano osebo, ki raje prebere kakšno dobro knjigo, kot pa da bi z vrstniki tekmovala s svojim imetjem, potem je ta oseba svobodna že, če kavbojke kupi pri Neckermannu in uporablja 10 let staro Nokio. Za telefoniranje.

Da za svobodo rabiš lastno stanovanje, ki ti ga sofinancirajo starši, mogoče velja v določenih predelih Slovenije. Če imaš dobro zakonodajo v zvezi z najemniški stanovanji in povsem kul stanodajalce, plus dovolj stanovanj po sprejemljivi najemniški ceni, se lahko na lastno stanovanje povsem požvižgaš. No, razen če moraš z njim na koga narediti vtis.

Krediti za stanovanja so pri normalnih smrtnikih mišljeni tako, da imaš nekaj lastnega denarja, ostalo pa odplačuješ mesec za mesecem. Sliši se neverjetno, vendar lahko mladi ljudje dejansko tisto začetno vsoto privarčujejo kar sami. Seveda je lepo, če mama in tata pomagata, vendar samo v primeru, da jima za to pomoč ni treba plačati v obliki kakšnih drugih storitev. Prilizovanja, prilagajanja svojega mnenja, izogibanja ostrejšim debatam itd. Tudi prostovoljnega, iz čiste hvaležnosti. Prehuda enakost s starši najbrž ni evolucijsko najboljša, je pa velikokrat socialno zaželena. Drugače pa denar pač privarčuješ sam in temu rečeš svoboda. Če imaš svoje delo rad, si na koncu lahko še ponosen nase: z delom, ki ti je pri srcu, lahko začneš kupovati stanovanje, če hočeš. Svoboda. Seveda ti prihranke lahko požrejo pijavke finančne industrije, v tem primeru si svoboden na precej obupen način.

b) Nič ne vem o tem, da je nasprotje otrok uživancija? Nisem opazila, da imam dovolj časa ali denarja za velik kup spontanih odločitev o preživljanju prostega časa in o lastnem lifestylu. Niti slučajno ne. In prekrokana noč od določene starosti naprej izpade samo še … pomilovanja vredno. Moja svoboda je v tem, da se odločam, katero od potencialno poklicno koristnih dejavnosti bi počela v prostem času, kadar ga imam. Kar je v redu, ker mi je to všeč in si to želim.

POVZETEK: Če so ti starši pomagali kupiti stanovanje v Ljubljani, bi mogoče bilo bolje, da zapise o svobodi prepustiš komu drugemu?

Wie soll das denn gehen?

Bei uns haben wir gerade 27 °C. Die zu erwartende Höchsttemperatur beträgt heute 30 °C.

Dasselbe gilt auch für den morgigen Tag.

Und dann soll es am Samstag unschlagbare 16 °C Höchsttemperatur geben.

Genauso am Sonntag. Ohne Regen.

Ist das ernst gemeint? Und kriegt man davon Gesundheitsbeschwerden? Mal sehen, ob ich wetterfühlig bin.

Pa me dajte. Niste edini.

Na podlagi napake v osebnostnem sistemu (aka povsem brezumni idealizem) se nikoli ne bom znala sprijazniti z dejstvom, da dejansko spadam med najbolj ogrožene prebivalce Naše Lepe. Evrope namreč.

Pustmo stat, da ko te enkrat pomotoma naredijo kot j*b*no Slovenko, se lahko seliš, kamor hočeš, pa si vsepovsod zaj*b*vljiva na sto načinov. Ne moremo vsi biti evolucijski zmagovalci, no. In moj prispevek k napredku civilizacije dejansko obstaja. V odstranitvi iz genskega bazena, na primer.

Pustmo stat, da se še zdaj čudim, kaj vse sem dejansko preživela in to povsem brez Facebooka ali Družinskega zakonika. Vse to je samo izoblikovalo moje samozavedanje kot Jebena Stranka, kar ustreza dejstvom, zato se nimam kaj pritoževati.

Pustmo tudi stat, da značaj kot moj dejansko privablja prevarante, narcisoidne izkoriščevalce in 100 milijonov drugih problematičnih osebnosti. Nisem prefina in jih kar pošljem nazaj. V maternico po nam vsem znani poti. S tem nimam problema.

Problem imam s tem, da sem vnaprej vedela, da bom nekaj naloženega denarja pustila njegovim upravljalcem in da nad tem nimam kontrole. V redu: nekaj dobi banka, nekaj posrednica, za naju pa bo najbrž ostalo malce več, kot če bi denar naložila v nemške Bundesschatzbriefe (kjer na primer za 4000 EUR po 7 letih dobiš sanjskih 299 evrov obresti).

Da bova od sedaj naprej v naslednjih 5 letih po kapljicah ven dobivala majhne pikice od naenkrat zeloooo oddaljenega prvotnega vložka, s tem nisem računala. Sva namreč konzervativna vlagatelja in sva izbrala solidno naložbo brez tveganja. Je rekla svetovalka. Ki je mnenja, da sva midve pravzaprav prijateljici. No, solidna naložba z manj donosa in malo tveganja je v ponedeljek po 23 letih dokončno popušila.

In midva sva sanjala o lastnem stanovanju. Mislim, da bom res šla še čistit, ob večerih – najbrž je to ravno prava dodatna služba za Večno Jebene Stranke, ki se ves čas skrivajo za nekimi študiji.

In spet sem dolžna biti besna nase, ker sem vedela, da denar prepuščam požrešnežem, pa sem mislila, da je win-win tudi v njihovem interesu. Kako pa bi pijavke drugače ohranile gostitelje kot vir prehrane, če bi jih kar takoj pojedle?

Sobotni seminar pisanja pravnih mnenj

Nekje na polovici je bilo konec heca: “Ne bom se dotikala tvojega BGB-ja,” sem rekla sošolcu, “da ga ne poškodujem, v tem primeru imaš pravico do odškodnine.”

Ravnokar smo s pomočjo nemškega Civilnega zakonika (BGB, Bürgergesetzbuch) strokovno začeli obdelovati posamezne primere, ki jih kao piše juristično življenje, ko smo prišli do dejstva, da se je v razredu zgodilo nekaj stvari, ki so BGB-relevantne. “Na primer prijazen sošolec, ki je sošolki šel po kavo,” se nasmehne predavateljica, “če bi kavo razlil, recimo nekje na stopnicah, bi ji bil dolžan odškodnino, saj mu je dala denar za kavo.” Spogledamo se v navidezni grozi in se začnemo smejati. Tako torej nastanejo prvi vici za pravnike.

Po 8 urah izdelovanja pravnih strokovnih mnenj (s poldrugo uro odmora) sem čisto plat, spihalo mi je možgane. Hkrati je bilo noro zanimivo.

V odmoru za kosilo sem šla na hitro kupit BGB, saj brez njega od sedaj ne bo šlo več. 5 evrov stane zadnja izdaja, letos je pričakovati še kakšno. Mimogrede sem pobrskala še na oddelku francoskih knjig (joj, obožujem velike knjigarne – bedaki, ki kupujemo samo še v a-ma-coni) in našla dve kao razumljivi knjigi (nisem fenica Cecilie Ahern, vendar mi francoščina zgleda … berljiva), kar me je še bolj osrečilo.

Zvečer je na vlaku smrdelo še bolj kot po navadi, saj so se ljudje vsi vlažni od dežja nabasali v vročo notranjost mestne železnice. Ne morem verjeti, kako zelo smrdijo moški v oblačilih dragih znamk, če se očitno ne umivajo. Ljek.

Še vedno sem izmučena. In čisto navdušena.

Ah, in v Zafonu sem našla naslednji koristen stavek, na 39. strani (toliko sem tudi stara):

Arrivé à ce point, je me trouvais réduit à l’état d’idiot [...]. (C. R. Zafon, L’Ombre du vent, str. 39)

Klingt irgendwie gut. :-)

“Wegen seiner in der Hauptverhandlung zu prüfenden Gefährlichkeit kommt die Unterbringung in einem psychiatrischen Kartenhaus in Betracht.”

(QUELLE)