
Vor ein paar Tagen war mir wieder so, als müsste ich mal.
Philosophieren nämlich.
Das Philosophieren an sich ist nämlich nicht männlich oder dämlich.
Nur ich klinge gerade so.
Also lag ich im Bett (im Sitzen kann ich nicht), spürte die wohlige Wärme des Polyesterfließbettlakens und dachte über Sollbruchstellen nach.
Darüber, dass frau offensichtlich lernen kann, die Sollbruchstellen bei sich selbst zu legen und dann in aller Ruhe an wichtigeren Themenbereichen zu werkeln. Zu ferkeln. Zu berserkeln.
Ein menschenbezogene Sollbruchstelle verliert aber ihre Funktion, wenn man sie verrät, also wird wohl nix draus.
Und zu mehr Philosophie habe ich jetzt auch keine Zeit mehr, der zweite Advent naht…
- – - – -
Pred nekaj dnevi se mi je spet zazdelo, da me nekaj tišči.
Tiščalo me je na filozofiranje.
Filozofiranje samo po sebi še ne tišči, žubori, ven hiti.
Samo napačen vtis ravnokar ustvarjam.
Ležala sem torej v postelji (sede pač ne morem), uživala v prijetni toploti rjuh iz poliestrskega flisa in razmišljala o predvidenih mestih loma.
O tem, da se marsikatera lahko nauči ustvarjati načrtovana mesta preloma pri sami sebi, potem pa ji misli frčijo okrog bolj pomembnih tematskih področij. Brzijo. Buhtijo.
Vendar pa tako človeško predvideno mesto loma izgubi svoj pomen, če ga izdamo, zato je pač treba biti tiho.
Za več filozofije pa zdaj nimam časa, približuje se drugi advent…












