Category Archives: ZGODBICE IZ ALCESSIJE

I have done it.

So I went to my client’s event and loved it. Every minute of it.

But the way there …

It all started at home, of course.

My two-weeks-ago-carefully-put-together outfit fell out due to one fact I had ignored when doing the sartorial maths. Luckily, I conjured the next outfit on the spot, as you would, and I still had enough time to check it out. Unluckily, the second outfit wasn’t good enough, either. I did tell you I had nothing to wear?!?!

Like in a fairy tale, it was the third outfit, born out of necessity (aka 5 minutes to go) that was good enough and made me feel well, so off I went.

Only to find myself in an old train half an hour later, wondering whether the 3 guys next to me were going to drink all that beer and what the strap of my brand new bag was doing down there. They didn’t, they were rather nice while sipping their beer, and the strap had gotten somehow detached from the bag – without my help.That something like this should happen!

So now what? What now so? Now what so?

Ahhh, my brain cell went, you have some safety pins in your kaputted bag – use them. So I did. The bag lasted till I made the first few steps in the small town I had been headed to.

Do you know Karstadt? It’s one of those warehouses that are going to be abolished because we all shop cheap things online these days (like bags). Anyway, there was a Karstadt near the venue I was headed for and they sold me a most lovely bag within minutes, made all the sympathetic noises while I told them about my stupid old bag, didn’t wince when I used their surfaces to empty the old bag and fill the new one and wished me a nice evening.

I threw away the old bag, what else and had myself a nice evening.

Advertisements

What have I done?

For a reason I cannot put my finger on, I said Yes. Yes, I can.

Attend a Christmas party of a client’s. Next month.

Now I can’t believe I actually said yes.

The thing is, I am very happy in my moosing cave and don’t really want to leave it for other people. On the other hand, I really want to get to know the people I am in daily e-mail contact with. It cannot hurt.

So before an endless inner war broke out, I said yes.

Now I have nothing to wear.

And what am I going to talk about – work?

And what about my hair?

And how do I get there?

How do I get home?

Why did I say yes?!?

😆

😥


Islandija in to.

Sredi vročega poletja se med sprehodom ob počasnem potoku spomnim reči: “Pa če petnajstko praznujeva v Islandiji?”

Edini razlog za to, da vsa drugačna, vsa neenakopravna na nespametno lakoničen način vztrajam na severni strani Črnega gozda, potrebuje samo nekaj sekund za strinjanje: “Ja, zakaj pa ne?”

Pa sva šla.

“Tukaj ni najbolj primerno mesto za delat samomor,” se pomirjujoče prodorno strinjata potnici na nabasanem vlaku, obstalem par metrov od najine vasi, “zid ob tirih je previsok, da bi ga lahko kdo preplezal.” Izkaže se, da je temu res tako, in vlak naju odpelje do mesta.

“Še dobro, da so ga našli,” me potolaži moj dragi, “predstavljaj si, če ga ne bi: tako vsaj veš, da svoje delo dobro opravljajo.” Vidno se strinjam, delno zato, ker se mi zdi, da me varnostnice na letališču še vedno malce opazujejo, medtem ko mi počasi izginja rdečica z lic. Ma če se ne bo kmalu nehal smehljati na meni tako znan način, ki naznanjuje, da ga že zdaj razmetava od bodočega smeha, jim bom kar povedala, da mi je zadevo oblike kreditne kartice, ki jo lahko zložiš v čisto ta pravi, oster nož, podaril kar moj dragi. Za vsak slučaj. Vsekakor sem ga čisto slučajno pozabila v denarnici.

“Islandija je šit!” po angleško v mikrofon simpatične mladenke prijavi čisto ta pravi, bradati islandski hipster v pristanišču v Reykjaviku. “Vso to čakanje na naslednji izbruh vulkana, gledanje kitov, dež-” Neham ga poslušati. Ne verjamem, da ima najbolj pametno predstavo o ceni bolj urbanega lajfa drugod. Islandija je v resnici prekrasna, vsaj če imaš tako veliko srečo kot midva in tam pristaneš v za september neobičajno sončnem obdobju. Islandci so tudi zelo izurjeni, prijetni ponudniki in izvajalci turističnih storitev in so naju pripravili do tega, da sva na koncu potovanja razmerje med ceno in kakovostjo opisala kot izvrstno. Prav res.

“Naše stranke igrajo zelo pomembno vlogo!” Zaradi vetra med vožnjo in ne preveč dobre kakovosti ozvočenja mi zvok njegovega govora gre na živce, ma to, kar pripoveduje privlačen španski mladec na ladji, s katero gremo iskat kite in delfine, je zanimivo. “Dokler obstaja dovolj zanimanja za gledanje kitov, je še mogoče vplivati na njihove lovce, ki jih prodajajo kot meso. Podpišite peticijo proti lovu na kite in ne hodite v restavracije, ki prodajajo kitovo meso, tako jih boste tudi vi pomagali ohraniti pri življenju. Islandci v veliki večini ne jemo kitovega mesa, samo en odstotek ga je in nikoli ni bilo priljubljeno. Se pa na veliko prodaja in ker je zakonodaja bolj ohlapna, je naš trud toliko bolj pomemben.”

Nič ne štekam. Reykjavik je eno od tistih čisto ta pravih nebes za hranoljubce. Tukaj že vegani pogosto dobijo hrano brez česna, da o drugih specialitetah niti ne molčim. Zakaj bi si kdo želel jesti kite? Ne verjamem, da so bolj poceni kot vrtoglavi zneski za prvovrstne gurmanske užitke na vsakem koraku, in tudi hrane za hvaljenje doma je več kot na pretek.

Na večer petnajste obletnice poroke sva tako romantična, da zamudiva polarni sij, ki osrečuje druge obiskovalce Reykjavika. Še zdaj mi je vseeno. Naslednjo noč se podava proti svetilniku, saj je napoved glede polarnega sija izvrstna, vendar se nama ta tokrat, skupaj z vsemi drugimi ponočnimi obiskovalci neosvetljenega rta ob robu mesta, izneveri. Noč je jasna, mrzla in divje romantična in briga me, ali se bo na nebu pojavila značilna zelenkasta svetloba ali ne. Samo, da sva.

Naj torej za trenutek odložim nakladanje in povzamem:

Čas: od ponedeljka do petka. Let iz FRA ob 13.30 (uradno ob 12.35, vendar po prejšnjem letu nekdo ni prevzel prtljage …) in iz RE ob 6.00 (vstajanje ob 2 h …). WOW air – krasen občutek. Lila letalo.

Kraj: Reykjavik, njegov zaliv in Zlati krog.

Prebivališče: hotel Oddson. Je tudi hostel, menda bivša industrijska zgradba. Zgleda krasno, ima vse, kar sva potrebovala, celo mašinco za kavo. Na strehi pod oknom se šopirijo škorci. Na vhodu je nekdo pripopal reklamo za Štajerce.

Živali: en kit (ščukasti kit – Balaenoptera acutorostrata), en delfin (?), kar nekaj ptic (strmoglavec, lumna, ledni viharnik, atlantski viharnik, gaga, mormoni samo kot plišaste živalce za knjižno polico).

Rastline: nekaj grmičevja, ki mu Islandci rečejo gozd. Mah in podobne čudovite zadeve. Slasten paradižnik iz rastlinjaka.

Hrana: krasna.

Pijača: … pivo od dragega zdaj še bolj prija. Krasen brezov liker po imenu Björk. Res!

Jezik: angleščina 🙂 Aja, pa “hvalagummi” pomeni gumijasti kiti (neke vrste gumijasti medvedki za Islandce. Torej ne to, kar bi si človek predstavljal pod imenom hvalagumi 😀 )

Muska: Honeymoon od Lane.

Fotke: na Instagramu in takoj zdej.

                                    


Še ena smetnjakarska

 – Tudi jaz imam zate koristno povezavo, po skupinskem Whatsappu sporočim sosedu, ki mi je priporočil spletno trgovino za vrtne rastline, tale aplikacija ti sporoči datum odvoza smeti, da smetnjakov ne postaviš ven dva dni prezgodaj 🙂.

Vem, kdaj je odvoz smeti, mi odvrne, najini sosedi so kot čredne živali, eden postavi smetnjake ob rob ceste, pa to takoj storijo še vsi ostali ;-).

Ah, to je razlog, sem presenečena in zaključim pogovor. Kaj pa naj še prijavim o tej neracionalni, a očitno veljavni tradiciji? Pa ja ne bom Nemcev učila, kako poteka odvoz smeti.

Čez dva dni me soseda zmerja, ker pri pometanju dvorišča kot smetišnico uporabljam našo ogromno lopato za sneg.

Tako gre hitreje, sem presenečena. Da je potrebno tudi manj pripogibanja, ji ne uspem več razkriti – še enkrat me pozmerja in odhiti v svoj ljubodoma.

Čez nekaj minut se po Whatsappu že prilizuje najinemu prijaznemu sosedu, ki jo je še pred kratkim imenoval čredno žival.

Vzdihnem. Seveda! Pa saj še nisem pozabila, da sem preneumna za ta svet!

Seveda obstajajo ženske, ki za vse krivijo druge ženske.

Gre za strahove, neumnica!


Maji v Speyerju

Tako gledano sva se tudi malce žrtvovala: pustna nedelja, toplo sonce, midva pa v muzej namesto v naravo.

p1380365

Razstava o Majih v Speyerju bo sicer na voljo vse do aprila, vendar februarja vsaj teoretično obstaja možnost čedalje lepšega vremena, da čedalje daljših dni niti ne omenjam, zato je bilo vsekakor najbolje v Zgodovinski pfalški muzej iti čim prej. Če ne drugega, bom izvedela, kako drugi ljudje živijo z naravo – vedno zanimiva tema.

Izkazalo se je, da so si Maji omislili boga koruze. Ni slaba ideja. S koruznimi listi naglavno okiteni moški so tako za malo denarja pridobili status zemeljskega kraljevskega božanstva.

p1380409

Še boljša ideja je bila boginja čokolade – človek jih čisto razume!

p1380417

Da so božje lastnosti pripisovali tudi mačkam, je ravno tako razumljivo. Nekako pa jim ni uspelo v vsakem primeru izdelati strah vzbujajočih podob jaguarja oziroma z jaguarjem okitenega moškega. Polboga. Kar koli. Buci buci, lepotec!

p1380377

Maji so zelo inteligentno ljudstvo, ki je poleg koruze stavilo na astronomijo, matematiko, astrologijo in druge duhovne vsebine. Zadevali so se s čokolado, z gobami, drugimi naravnimi strupi, dimom, krvjo, menda tudi z alkoholom, v skrajni sili pa so si duha razširjajoče substance za vso večnost dokazano privoščili s klistirjem.

p1380401

Tudi njihova pisava je izredno zanimiva in povsem ljubka.

p1380436

Ravno tako zanimiv je stripovski slog slikanja, ki se ga nisem mogla nagledati. Živahen, ne da?!?

p1380394

Tudi glede dragih okrasnih kamnov niso imeli slabega okusa: žad je resnično dobra izbira.

p1380427

Čeprav: v zobe si ga sama ne bi dala vdelati.

p1380434

Maji so bili tudi športniki: igre z žogo in ples sta bila velikega pomena, očitno pa tudi boksanje, kot dokazuje ta figurica škrata z boksarsko rokavico.

p1380405

Krasna razstava. Ena najboljših sploh. Človek na vsakem koraku najde zanimive informacije in slike, knjige o Majih, ki jih zdaj želim prebrati, so se kar same dale na seznam.

Toplo priporočam!


Nekoč, nekje

Sobotna ljubljanska jutra so bila pretežavna za kar koli drugega, zato sem še dopoldne pogosto odpešačila na železniško postajo.

Med potjo se nisem mogla izogniti razmišljanju o preteklem garaškem tednu, analiza, sinteza, projekcija, okej. Bo. Dobra stran garanja za plačevanje najemnine mladi pianistki, ki v Ameriki pazi otroke, da si lahko s fulbrajtom privošči študij, je vsesplošna življenjska amnezija. Čez teden moram drugim poklicno pripovedovati veliko tega in mi ni treba razmišljati še o sebi. Kaj šele o tem, da predavateljstvo tudi ni ta pravi poklic zame. Kaj pa naj bi? Najemnina, diplomiranka, lajf. Pika.

Na srečo mojih cajtngov drugi obiskovalci ljubljanske železniške postaje niso preveč cenili. Izbiro med Süddeutsche, Frankfurter Allgemeine in Zeit sem opravila kar na licu mesta; odvisno od privlačnosti člankov na prvi strani.

Oh, ti časi! Ko sem še verjela, da obstaja Nekje, kjer so se judje sposobni izraziti o čisto vsem, analitično, strastno, osebno, neosebno, v dolgih besedah in z vso potrebno kompleksnostjo. Mene so bili v nasprotju z vsem tem krasnim novim svetom naštrikali povsem preprosto, zato med drugim tudi takšnih fines kot “levi in desni cajtngi” takrat nisem obvladala, sploh. Glavno, da vsebujejo dolge besede in še daljše članke.

A ti to bereš?
Je zanimalo francoskega soseda v moji novi nemški vasi, ki je z okom petelinjim zagledal Spiegel v moji roki. Seveda, se mi hoče biti navdušena, veliko zanimivih člankov vsebuje, na žalost imam zaradi preveč dela časa samo za en sam cajtng, ma paše, pa četudi pred spanjem.

Včasih.
Mu oklevajoče odvrnem.
Ne morem si privoščiti iskrenega odgovora, na podeželju je po vseh izkušnjah sodeč bolje biti previden tudi glede branja in ljudi ohranjati neobveščeno prijazne.


OOTD9: Party Time!

I must admit I don’t find the fact that we occasionally organize our own parties, just for the two of us, strange in any way. After all, it is nice to have a relaxed talk or a relaxing silence with someone you know while eating well, drinking merrily and wearing party clothes noone will comment upon because they get worn only for this purpose. Like really high heels: Continue reading


Heute: Darjeeling mit Fettaugen.

20160315_151633-1


Pointen zum Abwinken

“Guck mal, hier schreibt ein Forist über den Andreas, duweißtschon, Andreas Kümmert, der nicht am ESC teilnehmen will: “Wenigstens hat er Rückrad!”

😆 … 😆

“Ob das eine Art Rollator für feige Sänger ist?”

😆 …

“… und alle, die’s werden wollen!”

So früh am Morgen und schon so gut gelaunt. Passiert recht häufig; Das unverschämte Sprücheklopfen nach der Art “Mir-ist-Nix-heilig” haben wir in all diesen Jahren ganz gut vorangetrieben.

Und wir sind passionierte Titanicleser.

Mein lieber mitgackernder Mann kann die Lebensversüßungssprüche sogar im Büro erzählen.

Ich gebe mir meistens Mühe, das nicht zu tun. Nicht, weil ich allein im Büro bin.

Als Ausländerin muss ich zwar laufend Beweise erbringen, integriert zu sein, darf jedoch häufig genug nicht zeigen, dass ich zufällig mal bisschen mehr Integration drauf habe. Manchmal ist es viel nützlicher, dem eigens beauftragten Fachmann nicht mitzuteilen, welche Rechtschreibfehler er begangen hat, und auch nicht davon auszugehen, Muttersprachler seien bereit, mitzulachen oder zu diskutieren.

Dazu müsste man mich ja als eine der Ihresgleichen akzeptieren und das ist nicht dasselbe wie voll integriert, das weiß schließlich jeder.

Sei’s drum: Hauptsache nicht noch einmal ESC gewinnen.


Going Teetotal

I might not have told you that before, but I adore wine.

The problem is, I really don’t like alcohol. Or it doesn’t like me, depends on the perspective.

Anyway, instead of counting pros and cons every time I feel like drinking wine, I will be drinking wine for teetotallers in the future:

P1290283_k

(Haven’t tried any of them yet as they have just arrived, but my experience with sparkling wine shows there will be at least one sort somewhere along the shopping line I am going to love.)